Aktualno
PRIPRAVE ZA KNJIGO OB 200 LETNICI PIVOVARSTVA
Krajevna skupnost Laško je na željo bodoče avtorice dr. Aleksandre Gačić Belej minulo sredo 11.9.2024 ob 19. uri v posebni sobi Hotela Špica v Laškem organizirala sestanek zainteresirane javnosti za knjigo ob 200 letnici pivovarstva v Laškem. Od vabljenih so se poleg Aleksandre Gačić Belej sestanka udeležili Matej Jazbinšek iz Knjižnice Laško, častni občan Rafael Cajhen, Jože Stanič, Vinko Križnik, Tina Belej, Lojze Oberžan, Tomaž Majcen iz Muzeja Laško in Predsednik sveta KS Laško Martin Kokotec. Avtorica je predstavila svoje načrte in prisluhnila mnenjem prisotnih. Le-ti so podprli idejo avtorice in ji obljubili vso pomoč v okviru svojih možnosti. V zimskem času pa se obeta novo srečanje, na katerem bo avtorica predstavila prve obrise nove knjige, ki bo opisovala dogajanje v 200 letni zgodovini pivovarstva v naših krajih.
Krajevna skupnost Laško je na željo bodoče avtorice dr. Aleksandre Gačić Belej minulo sredo 11.9.2024 ob 19. uri v posebni sobi Hotela Špica v Laškem organizirala sestanek zainteresirane javnosti za knjigo ob 200 letnici pivovarstva v Laškem. Od vabljenih so se poleg Aleksandre Gačić Belej sestanka udeležili Matej Jazbinšek iz Knjižnice Laško, častni občan Rafael Cajhen, Jože Stanič, Vinko Križnik, Tina Belej, Lojze Oberžan, Tomaž Majcen iz Muzeja Laško in Predsednik sveta KS Laško Martin Kokotec. Avtorica je predstavila svoje načrte in prisluhnila mnenjem prisotnih. Le-ti so podprli idejo avtorice in ji obljubili vso pomoč v okviru svojih možnosti. V zimskem času pa se obeta novo srečanje, na katerem bo avtorica predstavila prve obrise nove knjige, ki bo opisovala dogajanje v 200 letni zgodovini pivovarstva v naših krajih.
Martin Kokotec
Predsednik Krajevne skupnosti Laško
Predsednik Krajevne skupnosti Laško
ZDRUŽILI PRIJETNO S KORISTNIM
V soboto 27. 4. 2024 na dan državnega praznika DNEVA UPORA so se krajanke in krajani Šmihela zbrali sredi dneva in kot običajno že vrsto let na križišču cest pri Šterbanovi domačiji postavili mlaj. Ob 14. uri pa je sledila otvoritev novega dela javne razsvetljave. V okolju kjer znajo ljudje stopiti skupaj in narediti dobro delo v korist vseh je počutje ob takih trenutkih izjemno prijetno. Zahvaljujem sem vsem ki ste kakorkoli po svojih močeh prispevali k ureditvi okolja. Prav tako se zahvaljujem tudi podžupanu g. Marjanu Mačkošku za vzpodbudne pozdravne besede. V želji da še naprej tako dobro sodelujemo v Krajevni skupnosti Laško se še enkrat zahvaljujem vsem za prijetno druženje. Kako prijetno je to bilo, pa je dobro vidno na priloženih slikah.
V soboto 27. 4. 2024 na dan državnega praznika DNEVA UPORA so se krajanke in krajani Šmihela zbrali sredi dneva in kot običajno že vrsto let na križišču cest pri Šterbanovi domačiji postavili mlaj. Ob 14. uri pa je sledila otvoritev novega dela javne razsvetljave. V okolju kjer znajo ljudje stopiti skupaj in narediti dobro delo v korist vseh je počutje ob takih trenutkih izjemno prijetno. Zahvaljujem sem vsem ki ste kakorkoli po svojih močeh prispevali k ureditvi okolja. Prav tako se zahvaljujem tudi podžupanu g. Marjanu Mačkošku za vzpodbudne pozdravne besede. V želji da še naprej tako dobro sodelujemo v Krajevni skupnosti Laško se še enkrat zahvaljujem vsem za prijetno druženje. Kako prijetno je to bilo, pa je dobro vidno na priloženih slikah.
Martin Kokotec
Predsednik Krajevne skupnosti Laško
OBNOVLJENA OKOLICA VEMENSKE HIŠICE
Pred kratkim nam je uspelo dokončati obnovo okolice vremenske hišice, ki stoji nasproti Kulturnega centra v Laškem. Naš krajan Lojze Oberžan je ob priliki razpisa za parcitipativni proračun Občine Laško prijavil potrebo po ureditvi okolice omenjene hišice. Njegov predlog je bil sprejet in tako je pod vodstvom Krajevne skupnosti Laško stekla obnova. Pri obnovi nam je služilo tudi vreme in tako smo še pravočasno pred zimo dokončali dela. Kaj vse smo postorili pa je najboljše da si ogledate sami. Upamo da boste zadovoljni in da bo vse skupaj služilo svojemu namenu. Zahvala vsem ki ste sodelovali pri teh delih. Na priloženih slikah pa lahko vidite nočni pogled na to čudovito in včasih skoraj pozabljeno laško znamenitost.
Pred kratkim nam je uspelo dokončati obnovo okolice vremenske hišice, ki stoji nasproti Kulturnega centra v Laškem. Naš krajan Lojze Oberžan je ob priliki razpisa za parcitipativni proračun Občine Laško prijavil potrebo po ureditvi okolice omenjene hišice. Njegov predlog je bil sprejet in tako je pod vodstvom Krajevne skupnosti Laško stekla obnova. Pri obnovi nam je služilo tudi vreme in tako smo še pravočasno pred zimo dokončali dela. Kaj vse smo postorili pa je najboljše da si ogledate sami. Upamo da boste zadovoljni in da bo vse skupaj služilo svojemu namenu. Zahvala vsem ki ste sodelovali pri teh delih. Na priloženih slikah pa lahko vidite nočni pogled na to čudovito in včasih skoraj pozabljeno laško znamenitost.
Martin Kokotec
Predsednik Krajevne skupnosti Laško
Predsednik Krajevne skupnosti Laško
V ponedeljek 18.12.2023 so se uresničile davne želje krajanov dela naselja Rifengozd (nad čistilno napravo v Tremerjah), saj so dočakali asfaltirano cesto do domače-laške občine. Družine oziroma kmetije Bevc, Milošič, Ojsteršek-Tomplak in Dušak lahko sedaj normalno dostopajo do občinskega središča po terenu laške občine. Nedavno tega, so morali to storiti po daljši obvozni cesti preko celjske občine, oziroma preko naselja Pečovnik in Polule, ali pa preko Celjske koče. Kaj pomeni omenjena nova cestna povezava zanje, vam lahko povejo krajani sami. Ob tej priliki se vsem, ki so na kakršen koli način pomagali pri uresničitvi tega projekta, se najlepše zahvaljujemo, uporabnikom pa želimo srečno vožnjo.
Martin Kokotec
Predsednik Krajevne skupnosti Laško
Kot že več let smo tudi letos v sodelovanju z Rdečim križem Občine Laško, Občino Laško, Občino Radeče in predstavniki krajevnih organizacij izvedli novoletno obdaritev naših krajanov, ki živijo v domovih za ostarele v Loki pri Z. Mostu (18.12.2023) in v Rečici pri Laškem (21.12.2023). Iz laške krajevne skupnosti živi v Loki 7 krajank oziroma krajanov, v Rečici pa 31. Ob prijetnem kulturnem programu so vse pozdravili župana Marko Šantej in Tomaž Režun, ter voditelj prireditve Vlado Marot. Kako so bili obdarovanci veseli, enostavno ni moč opisati. Najpomembneje pa je, da se ne počutijo pozabljene. Upamo. da bomo s takšno prakso lahko nadaljevali tudi v bodoče. Ob tej priliki zahvala vsem, ki se trudijo z organizacijo omenjenih dogodkov.
Martin Kokotec
Predsednik Krajevne skupnosti Laško
SREČANJE KLUBA 80+
Kot že vrsto let (razen v času covida) smo tudi letos in sicer v nedeljo 26. novembra 2023 ob 10:30 v Hotelu Špica v Laškem v sodelovanju z Rdečim križem Laško, Društvom upokojencev Laško in Krajevno skupnostjo Laško organizirali srečanje krajank in krajanov naše krajevne skupnosti, ki so dopolnili 80 let in več, oziroma tako imenovan klub 80+. Kot običajno se je dogodka udeležila približno tretjina vseh upravičencev. Vsi skupaj smo preživeli prijetno nedeljsko dopoldne. Najprej smo uživali v kratkem kulturnem programu (kar je vidno na priloženih slikah), nato pa ob prijetnem kosilu. Ob tej priliki se zahvaljujem vsem nastopajočim oziroma sodelujočim pri organizaciji tega dogodka. S takšno pozornostjo, ki jo starejši vsekakor zaslužijo, bomo nadaljevali tudi v prihodnje, zato vsem kličem nasvidenje na naslednjem srečanju.
Kot že vrsto let (razen v času covida) smo tudi letos in sicer v nedeljo 26. novembra 2023 ob 10:30 v Hotelu Špica v Laškem v sodelovanju z Rdečim križem Laško, Društvom upokojencev Laško in Krajevno skupnostjo Laško organizirali srečanje krajank in krajanov naše krajevne skupnosti, ki so dopolnili 80 let in več, oziroma tako imenovan klub 80+. Kot običajno se je dogodka udeležila približno tretjina vseh upravičencev. Vsi skupaj smo preživeli prijetno nedeljsko dopoldne. Najprej smo uživali v kratkem kulturnem programu (kar je vidno na priloženih slikah), nato pa ob prijetnem kosilu. Ob tej priliki se zahvaljujem vsem nastopajočim oziroma sodelujočim pri organizaciji tega dogodka. S takšno pozornostjo, ki jo starejši vsekakor zaslužijo, bomo nadaljevali tudi v prihodnje, zato vsem kličem nasvidenje na naslednjem srečanju.
Martin Kokotec
Predsednik Krajevne skupnosti Laško
Proslava ob občinskem prazniku
7. november je za Občino Laško pomemben dan, saj takrat praznuje občinski praznik.
Tudi letošnji praznik je bil obeležežen v nabito polni dvorani Kulturnega centra Laško, minil pa je v vedrem vzdušju.
Župan Marko Šantej je podelil občinska priznanja, in sicer 6 kristalnih grbov, dva bronasta grba, 3 srebrne grbe ter dva zlata grba.
Z nazivom častni občan je bil počaščen prof. dr. Rafaela Cajhna za izjemno življenjsko delo na znanstvenem, izobraževalnem in gospodarskem področju..
Podeljena so bila tudi priznanja za najbolj urejene vasi in objekte v občini Laško.
V kulturnem programu so nastopili salonski orkester Lucky & the Pipes s Tajo Padežnik in Luko Vindišarjem ter dramska skupina Lux Theatrum, ki je s Kajuhovimi pesmim spomnila, da je leto 2023 proglašeno za leto Karla Destovnika Kajuha.
7. november je za Občino Laško pomemben dan, saj takrat praznuje občinski praznik.
Tudi letošnji praznik je bil obeležežen v nabito polni dvorani Kulturnega centra Laško, minil pa je v vedrem vzdušju.
Župan Marko Šantej je podelil občinska priznanja, in sicer 6 kristalnih grbov, dva bronasta grba, 3 srebrne grbe ter dva zlata grba.
Z nazivom častni občan je bil počaščen prof. dr. Rafaela Cajhna za izjemno življenjsko delo na znanstvenem, izobraževalnem in gospodarskem področju..
Podeljena so bila tudi priznanja za najbolj urejene vasi in objekte v občini Laško.
V kulturnem programu so nastopili salonski orkester Lucky & the Pipes s Tajo Padežnik in Luko Vindišarjem ter dramska skupina Lux Theatrum, ki je s Kajuhovimi pesmim spomnila, da je leto 2023 proglašeno za leto Karla Destovnika Kajuha.
Zlati grb sta prejela IVAN MEDVED za življenjsko delo na kulturnem področju ter KULTURNO DRUŠTVO LAŠKA PIHALNA GODBA za dolgoletno uspešno delo na glasbenem področju.
Srebrni grb so dobili FRANC ŠOLAR za dolgoletno predano delo na področju čebelarstva, JELKA KAPUN za dolgoletno predano delo na kulturnem, humanitarnem in vzgojno izobraževalnem področju ter SILVESTER BRUMEC za prispevek k razvoju košarke v Laškem.
Bronasta grba sta prejela KATARINA OČKO za prispevek na področju ekološkega kmetovanja ter GOSTIŠČE ČATER za dolgoletno uspešno delo na področju gostinstva in turistične dejavnosti.
Kristalni grb Občine Laško je prejelo 6 maturantov (ANDRAŽ BREGAR,BLAŽKA CEPUŠ, ANA ŠMERC, NIK OJSTERŠEK, MIHA ŠKORJA in TJAŠA GORIŠEK), ki so na poklicni oziroma splošni maturi dosegli izjemen učni uspeh.
Dobitniki priznanj Tekmovanja za najbolj urejene vasi in objekte v občini Laško so tekmovali v kategoriji za Najlepšo vas / zaselek / naselje / ulica je 1. mesto zasedlo Savinjsko nabrežje (KS Laško).
Več o proslavi ob občinskem prazniku in ostalih dobitnikih občinskih priznanj lahko preberete na povezavi Občine Laško TUKAJ >>
KAVARNIŠKI VEČERI
V letošnji sezoni v kateri je bila zamišljena nosilna tema »Obrti v Laškem« smo v sodelovanju s Turističnim društvom, Krajevno skupnostjo Laško in društvom ŠMOCL izvedli tri kavarniške večere v »Laški hiši«. Prvi kavarniški večer (fotografija 1) je bil izveden 7. junija, tema večera so bili Lesostrugarji v Laškem. Naslednji kavarniški večer (fotografija 2) je bil izveden 8. septembra in tema tega večera so bili čevljarji, frizerji, šivilje, krojači, slikopleskarji, mesarji, trgovci in vrtnarji. Zadnji letošnji kavarniški večer (fotografija 3) pa je bil izveden 20. oktobra, posvečen pa je bil gostincem. Zanesenjaki ki se trudijo z organizacijo in izvedbo omenjenih večerov so Majda Velikonja, Toni Vodišek, Lojze Oberžan, Boštjan Vrščaj in Martin Kokotec. Za tehniko skrbi ŠMOCL. Namen kavarniških večerov je prijetna in spoštljiva izmenjava informacij in mnenj brez posebnega protokola. K besedi so vljudno vabljeni vsi, ki kaj vedo o omenjenih dejavnostih. S prakso obujanja spominov, ki nam jih nihče ne more vzeti, bomo nadaljevali tudi v prihodnje. Verjetno je vsem znana misel ki pravi nekako takole: »kdor ne spoštuje preteklosti, tudi od bodočnosti nima kaj prida pričakovati«. Vljudno vabljeni tudi v bodoče, saj bomo s skupnimi močmi skušali iztrgati pozabi nekatere dejavnosti ki so bile, ali pa so še v naših krajih.
V letošnji sezoni v kateri je bila zamišljena nosilna tema »Obrti v Laškem« smo v sodelovanju s Turističnim društvom, Krajevno skupnostjo Laško in društvom ŠMOCL izvedli tri kavarniške večere v »Laški hiši«. Prvi kavarniški večer (fotografija 1) je bil izveden 7. junija, tema večera so bili Lesostrugarji v Laškem. Naslednji kavarniški večer (fotografija 2) je bil izveden 8. septembra in tema tega večera so bili čevljarji, frizerji, šivilje, krojači, slikopleskarji, mesarji, trgovci in vrtnarji. Zadnji letošnji kavarniški večer (fotografija 3) pa je bil izveden 20. oktobra, posvečen pa je bil gostincem. Zanesenjaki ki se trudijo z organizacijo in izvedbo omenjenih večerov so Majda Velikonja, Toni Vodišek, Lojze Oberžan, Boštjan Vrščaj in Martin Kokotec. Za tehniko skrbi ŠMOCL. Namen kavarniških večerov je prijetna in spoštljiva izmenjava informacij in mnenj brez posebnega protokola. K besedi so vljudno vabljeni vsi, ki kaj vedo o omenjenih dejavnostih. S prakso obujanja spominov, ki nam jih nihče ne more vzeti, bomo nadaljevali tudi v prihodnje. Verjetno je vsem znana misel ki pravi nekako takole: »kdor ne spoštuje preteklosti, tudi od bodočnosti nima kaj prida pričakovati«. Vljudno vabljeni tudi v bodoče, saj bomo s skupnimi močmi skušali iztrgati pozabi nekatere dejavnosti ki so bile, ali pa so še v naših krajih.
Martin Kokotec
Predsednik Krajevne skupnosti Laško
SESTANEK UREDNIŠKEGA ODBORA
18.10.2023 v večernih urah se je v Laškem sestal Uredniški odbor za knjigo KS Laško. Ob tej priliki smo našemu krajanu Janku Remicu, ki je poleti praznoval 80 let izročili priložnostno darilo, kot pozornost za vse kar je storil za naše lokalno okolje, tega pa je bilo veliko. Zahvala vsem ki ste se dogodka udeležili in s tem pokazali zanimanje za druženje, kar je v naših letih še posebej dobrodošlo.
18.10.2023 v večernih urah se je v Laškem sestal Uredniški odbor za knjigo KS Laško. Ob tej priliki smo našemu krajanu Janku Remicu, ki je poleti praznoval 80 let izročili priložnostno darilo, kot pozornost za vse kar je storil za naše lokalno okolje, tega pa je bilo veliko. Zahvala vsem ki ste se dogodka udeležili in s tem pokazali zanimanje za druženje, kar je v naših letih še posebej dobrodošlo.
Martin Kokotec
Predsednik Krajevne skupnosti Laško
Predsednik Krajevne skupnosti Laško
OTVORITEV CESTE NA OJSTREM
18.10.2023 v popoldanskih urah smo v prijetni družbi odprli prenovljen asfaltiran odsek lokalne ceste na Ojstrem do domačije Podbreznik. Trak je ob prisotnosti župana Marka Šanteja pomagala prerezati družina Podbreznik. Hvala izvajalcem in krajanom, ter vsem ostalim, ki so s sodelovanjem in lastnim trudom pokazali, da solidarnost še ni pozabljena. Vsem uporabnikom želimo srečno vožnjo.
18.10.2023 v popoldanskih urah smo v prijetni družbi odprli prenovljen asfaltiran odsek lokalne ceste na Ojstrem do domačije Podbreznik. Trak je ob prisotnosti župana Marka Šanteja pomagala prerezati družina Podbreznik. Hvala izvajalcem in krajanom, ter vsem ostalim, ki so s sodelovanjem in lastnim trudom pokazali, da solidarnost še ni pozabljena. Vsem uporabnikom želimo srečno vožnjo.
Martin Kokotec
Predsednik Krajevne skupnosti Laško
Predsednik Krajevne skupnosti Laško
OBČINSKA PRIZNANJA 2023
Kot vsako leto smo tudi letos prijavili na razpis za občinska priznanja naše predloge oziroma kandidate. Iz dobro obveščenih virov (občinski svet) smo izvedeli, da smo bili uspešni v dveh primerih od šestih. Veseli nas da je bil ugodno prepoznan predlog za častnega občana, ki ga bo prejel Rafael Cajhen iz Ljubljane, sicer pa Laščan po rodu in predlog za zlati grb, ki ga bo prejela Laška pihalna godba, ki je sicer lani praznovala 160 letnico obstoja, vendar se takrat nihče od pristojnih in najbližjih ni spomnil nanje, zato smo to napako popravili v Krajevni skupnosti Laško z letošnjim predlogom. Iskreno čestitamo obema prejemnikoma, prav tako pa tudi iskrene čestitke tudi vsem ostalim nagrajencem, ki bodo priznanja prejeli na občinski proslavi 7. novembra v Kulturnem centru v Laškem.
Kot vsako leto smo tudi letos prijavili na razpis za občinska priznanja naše predloge oziroma kandidate. Iz dobro obveščenih virov (občinski svet) smo izvedeli, da smo bili uspešni v dveh primerih od šestih. Veseli nas da je bil ugodno prepoznan predlog za častnega občana, ki ga bo prejel Rafael Cajhen iz Ljubljane, sicer pa Laščan po rodu in predlog za zlati grb, ki ga bo prejela Laška pihalna godba, ki je sicer lani praznovala 160 letnico obstoja, vendar se takrat nihče od pristojnih in najbližjih ni spomnil nanje, zato smo to napako popravili v Krajevni skupnosti Laško z letošnjim predlogom. Iskreno čestitamo obema prejemnikoma, prav tako pa tudi iskrene čestitke tudi vsem ostalim nagrajencem, ki bodo priznanja prejeli na občinski proslavi 7. novembra v Kulturnem centru v Laškem.
Martin Kokotec
Predsednik Krajevne skupnosti Laško
Predsednik Krajevne skupnosti Laško
SVETOVNI DAN OŽIVLJANJA
Ob svetovnem dnevu oživljanja je ekipa Zdravstvenega doma Laško v parku ob Savinji v Laškem 16.10.2023 ob 13. uri predstavljala mimoidočim zainteresiranim kako postopati v takih trenutkih. Predstavitev je bila sicer oglaševana in nekaj krajanov oziroma krajank se je ustavilo na mestu predstavitve in si z zanimanjem ogledalo kako poteka morebitno oživljanje. Ekipi ZD Laško se za trud in prizadevnost v imenu KS Laško najlepše zahvaljujemo.
Ob svetovnem dnevu oživljanja je ekipa Zdravstvenega doma Laško v parku ob Savinji v Laškem 16.10.2023 ob 13. uri predstavljala mimoidočim zainteresiranim kako postopati v takih trenutkih. Predstavitev je bila sicer oglaševana in nekaj krajanov oziroma krajank se je ustavilo na mestu predstavitve in si z zanimanjem ogledalo kako poteka morebitno oživljanje. Ekipi ZD Laško se za trud in prizadevnost v imenu KS Laško najlepše zahvaljujemo.
Martin Kokotec
Predsednik Krajevne skupnosti Laško
Delovna akcija na cesti Laško - Šmihel
Dne, 9. 9. 2023 smo se zbrali krajani Strmce, Kuretnega in Šmihela ter s skupnimi močmi očistili zemeljsko površino plazu, ki je na cesti Laško - Šmihel. S pomočjo pridnih rok in orodja smo podrli drevesa, ki so segali na cestišče in ogrožali varnost mimoidočih oz. mimovozečih. Zato se še enkrat zahvaljujem Davidu, Lauri, Marku, Marjanu, Mihi, Rafaelu in Robertu za vso pomoč. Hvala Krajevni skupnosti Laško, ki je poskrbela za hrano in pijačo in hvala tudi družini Skale, ki je pripravila končno pogostitev.
Dne, 9. 9. 2023 smo se zbrali krajani Strmce, Kuretnega in Šmihela ter s skupnimi močmi očistili zemeljsko površino plazu, ki je na cesti Laško - Šmihel. S pomočjo pridnih rok in orodja smo podrli drevesa, ki so segali na cestišče in ogrožali varnost mimoidočih oz. mimovozečih. Zato se še enkrat zahvaljujem Davidu, Lauri, Marku, Marjanu, Mihi, Rafaelu in Robertu za vso pomoč. Hvala Krajevni skupnosti Laško, ki je poskrbela za hrano in pijačo in hvala tudi družini Skale, ki je pripravila končno pogostitev.
Krajani sedaj upamo, da bo tudi Občina Laško hitro pristopila k sanaciji omenjenega plazu. Menimo, da bi pristojni na občini lahko storili več in se bolj potrudili ter iztržili več sredstev v Ljubljani, da bi se zadeva uredila.
Uroš Krampušek
ZNANEC IZ SOSEDNJE ULICE
Pred dnevi je obrnil 80. list svojega življenja Janko Remic s Pristave 17 v Laškem. Rodil se je 12. julija 1943 v kmečki družini v Letušu. Mladost in šolska leta je preživljal v Savinjski dolini, domovini zelenega zlata. Osnovno šolo je obiskoval v Letušu, nižjo gimnazijo pa v Šmartnem ob Paki ter Mozirju. Po obiskovanju poklicne kmetijske šole v Šentjurju, srednje kmetijske v Mariboru ter višje v Ljubljani in vmesne zaposlitve v kmetijskem kombinatu Žovnek, se je zaposlil v Pivovarni Laško. Po odsluženi vojaščini se je vrnil v Laško ter Pivovarno, kjer je postopoma napredoval v tehničnega vodjo in bil vse do upokojitve član nadvse uspešne vodstvene ekipe Pivovarne Laško. Vse do osamosvojitve je aktivno deloval v delovnih organih podjetja, v družbenopolitičnih organih občine, bil delegat v skupščinskih in samoupravnih organih občine in republike, raznih komisijah, še posebej na področju komunalnega in stanovanjskega gospodarstva ter organih krajevne skupnosti. Po osamosvojitvi pa je in še deluje v vrsti organov nadzora. Na področju društvenega dela in življenja je bil zelo aktiven član v Planinskem društvu Laško, kjer je dolgo časa vodil gospodarski odbor, bil več let v upravnih odborih. Velik pečat pa je pustil v Turističnem društvu Laško in vseskozi v odborih za prireditev Pivo cvetje. Na področju športa je aktivno deloval v organih vodenja rokometnega kluba v Celju, ki je seveda povezan z Laškim. Gospod Janko Remic se res ni nikoli na nobenem področju posebej izpostavljal. S svojim strokovnim in požrtvovalnim delom, znanjem, nasveti, s strokovno pomočjo in predlogi, ki morda niso bili vedno akceptirani, po daljšem obdobju pa je bilo ugotovljeno, da so bili zelo ustrezni in smiselni, doprinesel k razvoju kraja in življenja in s tem tudi Občine Laško. Za svoje delo je bil na naš predlog leta 2010 nagrajen z »Zlatim grbom« Občine Laško.
Ob visokem jubileju se mu v imenu Krajevne skupnosti Laško zahvaljujemo za vse storjeno. Iskreno čestitamo, ter želimo še na mnoga zdrava leta.
Pred dnevi je obrnil 80. list svojega življenja Janko Remic s Pristave 17 v Laškem. Rodil se je 12. julija 1943 v kmečki družini v Letušu. Mladost in šolska leta je preživljal v Savinjski dolini, domovini zelenega zlata. Osnovno šolo je obiskoval v Letušu, nižjo gimnazijo pa v Šmartnem ob Paki ter Mozirju. Po obiskovanju poklicne kmetijske šole v Šentjurju, srednje kmetijske v Mariboru ter višje v Ljubljani in vmesne zaposlitve v kmetijskem kombinatu Žovnek, se je zaposlil v Pivovarni Laško. Po odsluženi vojaščini se je vrnil v Laško ter Pivovarno, kjer je postopoma napredoval v tehničnega vodjo in bil vse do upokojitve član nadvse uspešne vodstvene ekipe Pivovarne Laško. Vse do osamosvojitve je aktivno deloval v delovnih organih podjetja, v družbenopolitičnih organih občine, bil delegat v skupščinskih in samoupravnih organih občine in republike, raznih komisijah, še posebej na področju komunalnega in stanovanjskega gospodarstva ter organih krajevne skupnosti. Po osamosvojitvi pa je in še deluje v vrsti organov nadzora. Na področju društvenega dela in življenja je bil zelo aktiven član v Planinskem društvu Laško, kjer je dolgo časa vodil gospodarski odbor, bil več let v upravnih odborih. Velik pečat pa je pustil v Turističnem društvu Laško in vseskozi v odborih za prireditev Pivo cvetje. Na področju športa je aktivno deloval v organih vodenja rokometnega kluba v Celju, ki je seveda povezan z Laškim. Gospod Janko Remic se res ni nikoli na nobenem področju posebej izpostavljal. S svojim strokovnim in požrtvovalnim delom, znanjem, nasveti, s strokovno pomočjo in predlogi, ki morda niso bili vedno akceptirani, po daljšem obdobju pa je bilo ugotovljeno, da so bili zelo ustrezni in smiselni, doprinesel k razvoju kraja in življenja in s tem tudi Občine Laško. Za svoje delo je bil na naš predlog leta 2010 nagrajen z »Zlatim grbom« Občine Laško.
Ob visokem jubileju se mu v imenu Krajevne skupnosti Laško zahvaljujemo za vse storjeno. Iskreno čestitamo, ter želimo še na mnoga zdrava leta.
Martin Kokotec
Predsednik Krajevne skupnosti Laško
Predsednik Krajevne skupnosti Laško
Laško, ki me ljubiš po laško..., če parafraziram rek znane zgodovinske osebe in ga interpretiram v smiselnem nasprotju!
Laško je, po mojem mnenju, starega in zapriseženega Laščana, arhitektonsko privlačen in zanimiv kraj z lego v osrednji Sloveniji. Lep je pogled nanj, na njegovo veduto, ko ga gledamo od začetka mostu na desnem bregu Savinje, od koder je, skozi čas, neštetokrat fotografiran. V majskem soncu razkriva prijazno podobo svetlosti fasad in buhtečega mladega zelenila. Tako ga tudi, po mojem mnenju, vidijo turisti, popotniki, začasni gostje, ki prvič pridejo v naš kraj in hitijo v center, kjer so na voljo vse turistične informacije in publikacije o posebnostih Laškega in okolice.
Laško je kraj, kjer se da mirno in udobno živeti, zrak je relativno čist, industrijskih objektov, ki bi onesnaževali okolje ali s hrupom motili meščane ni. Skoraj idealno, ali blizu tega, za tiste, ki zaspano gledajo v vsak dan, ki živijo brez pričakovanj ter spokojno bivajo v objemu letargične resničnosti.
Laško je kraj, kjer se da mirno in udobno živeti, zrak je relativno čist, industrijskih objektov, ki bi onesnaževali okolje ali s hrupom motili meščane ni. Skoraj idealno, ali blizu tega, za tiste, ki zaspano gledajo v vsak dan, ki živijo brez pričakovanj ter spokojno bivajo v objemu letargične resničnosti.
Laško se, po besedah in zapisih tistih, ki so zadolženi za turizem v našem kraju, deklarira kot turistična destinacija. Laški TIC nas naslavlja, uporabil sem ta čas aktualni novorek, ki se je vzel bogvekod, z zeleno in varno Laško, zelenimi napotki za obisk, kjer se izpostavlja, da je voda čista in pitna povsod po Laškem. Ponosni moramo biti, da je Laško leta 1995 vstopilo v zeleno shemo, pridobilo znak SLO GREEN BRONZE, v kasnejših letih pa še SLO GREEN GOLD, lansko leto pa SLO GREEN PLATINUM. Laško ima certifikat kraja po meri invalidov, osvojilo pa je tudi naziv Evropske destinacije na področju dostopnega turizma.
Poslanstvo zavoda (STIK? TIC?) je: razvoj in trženje turistične, športne in kulturne ponudbe za kakovostno življenje prebivalcev, ustvarja priložnosti za podeželje. Združuje in bdi nad dejavnostjo Muzeja v Laškem, Kulturnega centra, Športne dvorane Tri lilije pa Otročjega kina in Laške hiše. Ob tem skrbi še za športne površine na prostem ter urejanje pohodnih in kolesarskih poti, na sedežu zavoda pa lahko dobimo domače dobrote kraja in okolice ter izdelke lokalnih ustvarjalcev.
Poslanstvo zavoda (STIK? TIC?) je: razvoj in trženje turistične, športne in kulturne ponudbe za kakovostno življenje prebivalcev, ustvarja priložnosti za podeželje. Združuje in bdi nad dejavnostjo Muzeja v Laškem, Kulturnega centra, Športne dvorane Tri lilije pa Otročjega kina in Laške hiše. Ob tem skrbi še za športne površine na prostem ter urejanje pohodnih in kolesarskih poti, na sedežu zavoda pa lahko dobimo domače dobrote kraja in okolice ter izdelke lokalnih ustvarjalcev.
Leta 1939 je Olepševalno in tujskoprometno društvo izdalo brošuro ob 50-letnici obstoja. Za povzdigo kraja Laško so zapisali, da vzdržujejo lastno informacijsko pisarno, da vršijo propagando s pomočjo tiska, da dajejo nasvete občinski upravi o vseh vprašanjih napredka o turizmu v kraju in okolici. Za nastanitev tujcev-turistov je bilo na razpolago 250 sob s 350 posteljami. Za izlete po okolici so imeli na razpolago 20-sedežni avtobus. Društvo je oskrbovalo Valentiničev muzej, urejevalo in vzdrževalo je poti in razgledne točke na Humu, vzdrževalo je kopalne ute ob Savinji. Postavilo je vremensko hišico, da so lahko turisti spremljali vremenske prilike, postavilo informacijsko tablo velikega formata, zgradilo je stopnice za lažjo dostopnost na stari grad, uredilo je ličen park pred takratnim Sokolskim domom.
To nisem zapisal za primerjavo, to je le odsev istega v drugačnem, saj se po 84 letih ne da primerjati. Hočem spodbuditi k razmišljanju, da turizem ni konstanta, moramo ga s svojim razmišljanjem in odločitvami spreminjati ali oblikovati le odgovorni, pa tudi krajani. Če se tega, kot družba zavedamo, ga lahko spreminjamo le na bolje.
To nisem zapisal za primerjavo, to je le odsev istega v drugačnem, saj se po 84 letih ne da primerjati. Hočem spodbuditi k razmišljanju, da turizem ni konstanta, moramo ga s svojim razmišljanjem in odločitvami spreminjati ali oblikovati le odgovorni, pa tudi krajani. Če se tega, kot družba zavedamo, ga lahko spreminjamo le na bolje.
V Laškem je turistično zanimiva le Thermana s spremljajočim zdraviliščem. Kraj, ki bi moral biti podaljšana roka zdraviliški ponudbi in nadgradnja z doživetji, produkti, o katerih se tako rado govori, pa je dremav, vsebinsko votel. Že več kot dve desetletji občutno nazadujemo v primerjavi s sosednjimi občinami pri razvoju eksistencialne miselnosti. Laško se le stežka osvobaja šoka odhoda pivovarne iz slovenskega in laškega lastništva v oblast multinacionalke, ki je prevzela slovensko proizvodnjo piva. Ni daleč čas, ko se bo popolnoma izgubil duh laških pivovarjev, kot v pozabo drsi knapovska tradicija. Zaradi pomanjkanja jasnega koncepta kaj Laško želi biti, ni izkoristil vsebinskih potencialov, ki jih ima, niti novodobnih možnosti razvoja. Finančno se, ob Heinekenu, bogatijo le veliki zaslužkarji Spar, Mercator, Tuš, ki k razvoju kraja ne prispevajo nič. Pred leti, ko še pivnica v Savinji ni bila oddana, sem lobiral, da ob obstoječem lokalu naredimo lokalno pivovarno, jo zopet vrnemo na rojstno lokacijo, pa ni bilo posluha. Kraj bi na ta način obdržal skoraj 200-letno tradicijo varjenja piva, hkrati bi to bila imenitna priložnost za gradnjo turistične zgodbe in privabljanje gostov – turistov.
Središče Laškega je brez vsebine in izraža zanemarjenost, historična zasnova jedra z ožjo okolico pa kar kliče po oživitvi in ponuja edinstvene prostore, ulice, kotičke. Sramotna je glavna ulica, kjer se izruvano cestno tlakovanje "flika" z asfaltnimi zaplatami, granitne kocke pa se nemarno brcajo ob pločnike, ki, ko hodiš po njih, ustvarjajo občutek lomljenja krhkega ledu ob koncu zime. Nič boljši odnos odgovornih ni do prostora med TIC-om in glasbeno šolo, kjer se v novejšem času prakticira mestna tržnica s kramarskim pridihom. Pred desetletji urejen prostor je načel zob časa, odpadle in razbite plošče podestov in tal pa čakajo na usmiljenje gospodarja. Mestno jedro neugledno dopolnjujejo velika izložbena okna, ki so, ali zlovešče zastrta, ali pa z razstavljeno vsebino vzbujajo ironično občutke zmagoslavja kiča. Podoba se ponavlja na Orožnovem trgu. Travma našega vsakdana v centru Laškega pa je korito z vodo, arhitektonska monstroziteta, ki sramoti ponudnike turizma v Laškem, žali nas ozaveščene Laščane in demantira trditev TIC-a, da je laška voda čista in povsod pitna. Tudi to je - Okusiti Laško!
Javni WC, ki ga Laško ne premore, je prav tako meritoren segment urbane mentalitete.
Moje mnenje je, da bi s skrbnejšim in odgovornejšim odnosom do našega mesta lahko hitro odpravili pomanjkljivosti na katere opozarjam, saj so v večini primerov le "kozmetične". Mislim tudi, da bi s premišljenim urbanim marketingom lahko gradili ugled trajnostnega kraja z najboljšimi nameni za njegovo gospodarstvo, okolje, skupnost.
V zadnjih letih se pionirsko poskuša s participatornim urbanizmom po meri prebivalca. Upam, da bo dovolj modrosti pri odločevalcih, ki bodo izbirali projekte, da postane Laško prijaznejše navznoter in gostoljubno navzven.
Moje mnenje je, da bi s skrbnejšim in odgovornejšim odnosom do našega mesta lahko hitro odpravili pomanjkljivosti na katere opozarjam, saj so v večini primerov le "kozmetične". Mislim tudi, da bi s premišljenim urbanim marketingom lahko gradili ugled trajnostnega kraja z najboljšimi nameni za njegovo gospodarstvo, okolje, skupnost.
V zadnjih letih se pionirsko poskuša s participatornim urbanizmom po meri prebivalca. Upam, da bo dovolj modrosti pri odločevalcih, ki bodo izbirali projekte, da postane Laško prijaznejše navznoter in gostoljubno navzven.
Večna tema, prometna ureditev mesta, je najbolj občutljiva točka za merjenje zadovoljstva uporabnikov javnih storitev in krajanov! Vendar, kot že zapisano, za graditev ugleda kraja, bo nekoč vendarle treba raznolike interese uravnati v korist mesta.
Nenehno trženje dediščine in sejmarsko ponujanje potrošne robe me ne prepriča več in kaže na kronično pomanjkanje inovativnih impulzov, morda celo dobromislečih zaposlenih v turizmu in odločujočih uradnikov. Čuti se naveličanost Laškega turističnega društva, pa tudi, nekoč izredno prisotne hortikulturne druščine. Poskusi le-te so s podobami v zadnjih letih Laščane bolj polnili z ironijo kot kulturno in privlačno inovacijo. Vrednote nas Laščanov in pričakovanja turistov so, zagotovo višja. Ob tem se je vprašati, če citiram Marka Twaina, ali te postavitve delajo ljudje, ki se malo zezajo in brijejo norce iz nas; če pa mislijo smrtno resno, potem……
Nenehno trženje dediščine in sejmarsko ponujanje potrošne robe me ne prepriča več in kaže na kronično pomanjkanje inovativnih impulzov, morda celo dobromislečih zaposlenih v turizmu in odločujočih uradnikov. Čuti se naveličanost Laškega turističnega društva, pa tudi, nekoč izredno prisotne hortikulturne druščine. Poskusi le-te so s podobami v zadnjih letih Laščane bolj polnili z ironijo kot kulturno in privlačno inovacijo. Vrednote nas Laščanov in pričakovanja turistov so, zagotovo višja. Ob tem se je vprašati, če citiram Marka Twaina, ali te postavitve delajo ljudje, ki se malo zezajo in brijejo norce iz nas; če pa mislijo smrtno resno, potem……
Na tej točki bi opozoril tudi na zaboje za smeti, katerih lokacija bolj služi, ob osnovnem poslanstvu, službi, ki jih pobira, kot ugledu kraja. Predvsem bi opozoril na dva zaboja na Aškerčevem trgu, ki vztrajno, že vrsto let, kazita spominsko ploščo zaslužnemu in priznanemu Ignaciju Orožnu. Pomislek v zvezi s tem se pojavlja tudi na vrtu pivnice Savinja, na pragu TIC-a tako rekoč, saj so zaboji za smeti na najbolj izpostavljeni točki, na vhodu. Tudi za peč, kjer se dvakrat tedensko pečejo krače, bi se moralo najti diskretnejše mesto.
Hkrati opozarjam tudi na nevarnost padca za sprehajalce, posebej otrok, na poti od banke do "zasavinje" pri hiši na Valvazorjevem trgu 3, kjer je potrebno izdelati varovalno ograjo.
Mestnemu jedru je treba vrniti žlahten artefakt "Laškega, ki ga ni več", stari, dobri, železni hidrant za vodo. Zasluži si biti v centru kot pričevalec razvoja kraja, tudi o njem, spretni in domiselni pisec, lahko napiše Laško zgodbo. Danes, na mestu kjer je, ne služi ničemur.
Doživelo smo nekaj turistično stresnih testov kot:
Hkrati opozarjam tudi na nevarnost padca za sprehajalce, posebej otrok, na poti od banke do "zasavinje" pri hiši na Valvazorjevem trgu 3, kjer je potrebno izdelati varovalno ograjo.
Mestnemu jedru je treba vrniti žlahten artefakt "Laškega, ki ga ni več", stari, dobri, železni hidrant za vodo. Zasluži si biti v centru kot pričevalec razvoja kraja, tudi o njem, spretni in domiselni pisec, lahko napiše Laško zgodbo. Danes, na mestu kjer je, ne služi ničemur.
Doživelo smo nekaj turistično stresnih testov kot:
- Pred leti obnovljene stopnice na grad. Na obe očesi je zamižalo spomeniško varstvo in odgovorni Laški velemožje. Žlahtne, več kot 80 let stare stopnice, zglajene od hoje mnogoterih pokolenj Laškega, so bile nespoštljivo in nemarno zavržene in nadomeščene z brušenim granitom. Odvzeta je bila še ena identiteta žlahtnosti kraja.
- V novejšem času: žegnan studenec!
Dostop do bistre pitne vode je skoraj onemogočen, leseni podest ne predstavlja nobene dodane vrednosti. Podest stalno moči voda iz studenca, ki nekontrolirano škropi. V zadnjem času ga še dodatno močijo izviri, ki iščejo pot skozi obnovljene škarpe. O obnovi freske pa nič! - Najnovejši ustvarjalni šok pa smo doživeli, ko se je Laško postavilo ob bok svetovljanstva – krožišče. Na vsak način potrebno, z ozirom na rast prometa, oblikovno dobro zamišljeno, morda le malo predimenzionirano in narejeno iz materialov, ki sodijo v kakšno drugo industrijsko okolje. Pa voda naj teče, saj to je simbol, ki generira Laško samozavest, tradicijo, gospodarstvo in nas dela evropske.
Ob premisleku kvalitetnega razvoja turizma kraja in privlačnosti širše okolice ni samo urbanistična in krajinska urejenost, potrebno je ustvariti pogoje tudi za širši kulturni turizem, kot duhovni element urbanega tkiva, ki kraju vdihne dušo in spodbuja občutke skupne identitete.
S skrbnejšim in odgovornejšim odnosom do našega mesta, bi lahko kaj hitro odpravili pomanjkljivosti, ki ne uidejo pozornemu in občutljivemu očesu ter pripenja turistične zvezdice.
Večjo pozornost je potrebno posvetiti lokaciji vremenske hišice, katero je ogromni kubus Spar-a popolnoma razvrednotil. Ne deluje talna razsvetljava, dohodne poti so nevzdrževane, sivi oporni zid izraža surovost in neprivlačnost, pitnik ne dela, kot povsod v Laškem.
Parkovna površina med Kulturnim centrom in objektom Špica, s spomenikom borcev NOB, prav tako izraža eksistencialno resničnost klavrne obravnave. Nekje v predalih občinske uprave je obtičala moja iniciativa o ureditvi, ki je bila sprejeta v okviru participativnega proračuna pred leti. Razvejani in mogočni gabri so edini, ki dajejo pridih žlahtnosti tega prostora.
Prostor, kjer stoji kralj piva, prav tako zahteva nujno sanacijo. Odpadajo plošče, ki jih danes skrbni mimoidoči še prislanjajo na rob prostora. Ko jih bodo začeli metati npr. v Savinjo, bo material nepovratno izgubljen. Obrtniški poseg enega delovnega dne, bi ohranil ugled urejenosti in prihranil sredstva.
O pišmeuhovskem odnosu odgovornih do zanemarjenega železniškega vagona na železniški postaji, je bilo že povedano in zapisano mnogo. Gostinski lokal ob avtobusni postaji pa dopolnjuje vagonsko neobčutljivost po ureditvi. Vendar! To je vstopna točka in prvi vtis o kraju za goste, ki pridejo v Laško.
Prostor, kjer stoji kralj piva, prav tako zahteva nujno sanacijo. Odpadajo plošče, ki jih danes skrbni mimoidoči še prislanjajo na rob prostora. Ko jih bodo začeli metati npr. v Savinjo, bo material nepovratno izgubljen. Obrtniški poseg enega delovnega dne, bi ohranil ugled urejenosti in prihranil sredstva.
O pišmeuhovskem odnosu odgovornih do zanemarjenega železniškega vagona na železniški postaji, je bilo že povedano in zapisano mnogo. Gostinski lokal ob avtobusni postaji pa dopolnjuje vagonsko neobčutljivost po ureditvi. Vendar! To je vstopna točka in prvi vtis o kraju za goste, ki pridejo v Laško.
Laško je, potrebno je reči, čisto mesto, pa vendarle pretanjena občutljivost za vzdrževan javni prostor, je tudi ometanje pajčevine v kapelici Janeza Nepomuka, na črnem mostu in mostu pri Petrolu. Redno nego potrebuje tudi lesena ograja istega mostu, občasno pa ga je potrebno tudi oprati. Isto velja za Črni most, pa tudi za most, ki vodi v center mesta. Pa vzdrževati les na galerijah mostu in klopeh. Sprehajalno pot, uporabljano in priljubljeno tako Laščanom kot gostom kraja, pa je treba osvoboditi grde in neprimerne avtocestne ograje. Savinjo in pot zamejiti z vizualno prijaznejšo, doživljajsko-dekorativno pregrado, ki se bo harmonično dopolnjevala z naravo in namenom poti. Skrb za kraj se mora odražati tudi v negi gozdnih površin ob sprehajalni poti, kot tudi čistoči korit na vrtu pivnice, kjer so zasajena drevesa. Razmisliti je potrebno o osvežitvi sramežljive tržnice pri Tuš-u in osvoboditvi celotnega prostora. Tržnice so v zaresnih sredinah vezivo med okolico in meščani ter točke druženja.
Pred leti smo Laščani izgubili svoj praznik, negovan nekaj desetletji in dobili festival po meri globalnega kapitala; domače sogovornike je pokoril s finančnim vložkom in odpihnil cvetje iz organizatorskih glav. Sicer pa mislim, da bi morali, za dobrobit kraja in razvoja turizma v Laškem, koncipirati zgoščena turistična dogajanja skozi vse poletne mesece. Kot že zapisano, Laško v ožjem centru premore zanimive kotičke in površine, katere bi lahko ponujali kot prireditvene. Kot: prostor pri Monet-u, prostor pri knjižnici, prostor pri obrtni zbornici, graščinsko dvorišče. Ti prostori kar kličejo po komornih koncertih v blagih večerih poletja. Te prireditve pa bi tudi krepile ustvarjalno samozavest laških amaterskih ustvarjalcev; tudi glasbene šole.
Laška hiša-najnovejša pridobitev v mestnem jedru. V njej še nisem bil. Upam, da bo vsebina in gostota dogodkov opravičila vložek. Ni mi pa všeč inox ograja na dostopnih stopnicah, ki se ne sklada z žlahtnostjo stavbe, niti z ograjo, ki zamejuje dvorišče hiše.
Pred leti smo Laščani izgubili svoj praznik, negovan nekaj desetletji in dobili festival po meri globalnega kapitala; domače sogovornike je pokoril s finančnim vložkom in odpihnil cvetje iz organizatorskih glav. Sicer pa mislim, da bi morali, za dobrobit kraja in razvoja turizma v Laškem, koncipirati zgoščena turistična dogajanja skozi vse poletne mesece. Kot že zapisano, Laško v ožjem centru premore zanimive kotičke in površine, katere bi lahko ponujali kot prireditvene. Kot: prostor pri Monet-u, prostor pri knjižnici, prostor pri obrtni zbornici, graščinsko dvorišče. Ti prostori kar kličejo po komornih koncertih v blagih večerih poletja. Te prireditve pa bi tudi krepile ustvarjalno samozavest laških amaterskih ustvarjalcev; tudi glasbene šole.
Laška hiša-najnovejša pridobitev v mestnem jedru. V njej še nisem bil. Upam, da bo vsebina in gostota dogodkov opravičila vložek. Ni mi pa všeč inox ograja na dostopnih stopnicah, ki se ne sklada z žlahtnostjo stavbe, niti z ograjo, ki zamejuje dvorišče hiše.
Ob koncu pa razmislek in osebne želje za bodoči razvoj turizma in povzdige Laškega: "Mesta štirih cerkva in štirih mostov".
Z zgraditvijo osrednjega prireditvenega prostora za kulturno dejavnost na prostem. Ponuja se neizkoriščeno dvorišče glasbene šole, z ureditvijo dostopa iz zelenice ob vrtu pivnice Savinja.
Privlačnost Laškega bi se tudi okrepila in pridobila na atraktivnosti, z izgradnjo dveh jezov na reki Savinji. Prvi bi bil na pol poti toka med zdraviliščem in Črnim mostom, drugi pa med mostom za interni promet in železnim mostom. S tem bi bile podane možnosti za razvoj vodnih športov, z umiritvijo toka, pa za občasno postavitev prireditvenega splava na gladini Savinje za priložnostne dogodke. Pritok Savinje Rečica, počasi a vztrajno prinaša in naplavlja prodnati material ob zdraviliški škarpi in vzdolž desnega brega. S tem usmerja tok vode proti levemu bregu. Potrebno bi bilo, ob primernem vodostaju, izločiti material, uravnati korito in narediti jez.
Z zgraditvijo osrednjega prireditvenega prostora za kulturno dejavnost na prostem. Ponuja se neizkoriščeno dvorišče glasbene šole, z ureditvijo dostopa iz zelenice ob vrtu pivnice Savinja.
Privlačnost Laškega bi se tudi okrepila in pridobila na atraktivnosti, z izgradnjo dveh jezov na reki Savinji. Prvi bi bil na pol poti toka med zdraviliščem in Črnim mostom, drugi pa med mostom za interni promet in železnim mostom. S tem bi bile podane možnosti za razvoj vodnih športov, z umiritvijo toka, pa za občasno postavitev prireditvenega splava na gladini Savinje za priložnostne dogodke. Pritok Savinje Rečica, počasi a vztrajno prinaša in naplavlja prodnati material ob zdraviliški škarpi in vzdolž desnega brega. S tem usmerja tok vode proti levemu bregu. Potrebno bi bilo, ob primernem vodostaju, izločiti material, uravnati korito in narediti jez.
Za konec tega zapisa predlagam, da se pri Turističnem ali Hortikulturnem društvu, še bolje Klubu študentov in mladine, formira skupina dobromislečih Laščanov, ki bi sproti odpravljali pomanjkljivosti na katere opozarjam v pričujočih razmišljanjih-Skrbniki Laškega-ki jim ni vseeno, kako mesto izgleda in kako je vzdrževano.
Danes si večina slovenskih mest in krajev prizadeva pripeti naziv – turistično! To vodi k vse večji tekmovalnosti med kraji pri pridobivanju obiskovalcev in s tem trženju posebnosti ali značilnosti. Laško mora ohranjati konkurenčno prednost pred drugimi, s francjožefovskimi termami, v novejšem času pa športnimi dogodki (pa še kaj), ki privabljajo obiskovalce iz vsega sveta. Ob tem pa spoštljivo žlahtiti in negovati kraj, mali biser prislonjen k humskemu vznožju, ob reki Savinji.
Ob zavedanju, da se dobro ime in turizem začne z opravili, ki ne spadajo v kategorijo banalnosti…ometanje pajčevine, pometanje lista, puljenje visokoraslega regrata iz cvetličnih korit…lahko pa tudi!
Danes si večina slovenskih mest in krajev prizadeva pripeti naziv – turistično! To vodi k vse večji tekmovalnosti med kraji pri pridobivanju obiskovalcev in s tem trženju posebnosti ali značilnosti. Laško mora ohranjati konkurenčno prednost pred drugimi, s francjožefovskimi termami, v novejšem času pa športnimi dogodki (pa še kaj), ki privabljajo obiskovalce iz vsega sveta. Ob tem pa spoštljivo žlahtiti in negovati kraj, mali biser prislonjen k humskemu vznožju, ob reki Savinji.
Ob zavedanju, da se dobro ime in turizem začne z opravili, ki ne spadajo v kategorijo banalnosti…ometanje pajčevine, pometanje lista, puljenje visokoraslega regrata iz cvetličnih korit…lahko pa tudi!
Lojze Oberžan, maj 2023
NEDAVNI DOGODKI V SLIKAH
1. Slika: Koncert ob 95. obletnici MoPZ Laško z gosti v KC
2. Slika: Nastop plesalk in plesalcev GŠ Laško-Radeče v KC
3. Slika: Otvoritev asfaltirane ceste Tovsto-Videc
4. Slika: Obisk 90 letne Karoline Jurič v Jagočah
5. Slika: Posledice obilnega deževja na cestah v naši KS
NA VOGALU
Na vogalu današnje Trubarjeve in Kidričeve ulice je bila nekdaj majhna hiša Hrastnikovih. V nadaljevanju sedanje Kidričeve ulice pa so bile še hiše Plavčakovih, Vodiškovih in Stoparjevih. Danes je na tem prostoru vogalni objekt, poslovno stanovanjska stavba in Zdravstveni dom Laško. Ko se je pred leti Center za socialno delo (CSD) preselil na drugo lokacijo, smo se v naši krajevni skupnosti zavzemali za oživitev vogalne stavbe. Dolgo časa žal brez uspeha. Leta 2017 pa smo sami navezali stik z lastnikom stavbe Ministrstvom za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti v Ljubljani. Na našo prošnjo smo v začetku leta 2018 od omenjenega ministrstva prejeli odgovor, v katerem so nam sporočili, da so pripravljeni omenjeni objekt predati lokalni skupnosti brezplačno, seveda na podlagi ustreznega sporazuma. Ker sami nimamo nepremičnin v lasti, pa tudi denarja za obnovo in ker omenjenega objekta ne potrebujemo za naše delovanje, smo se za pomoč obrnili na Občino Laško. Dolgo je sicer trajalo prepričevanje da je potrebno omenjeni objekt oživiti, ki v stanju v kakršnem je bil, ni bil v ponos mestu. Seveda kot vedno je bil problem denar. O tem kdo bi lahko bival oziroma posloval v tem objektu je bilo precej različnih mnenj. Kakorkoli, danes smo zadovoljni, da so občinski veljaki prisluhnili našim idejam in našli potrebna sredstva za obnovo stavbe. V omenjene prostore se bodo kmalu vselili novi uporabniki iz Zdravstvenega doma Laško. Ob tej priliki se zahvaljujemo vsem, ki so sodelovali pri prenosu lastništva in prenovi vogalnega objekta.
Na vogalu današnje Trubarjeve in Kidričeve ulice je bila nekdaj majhna hiša Hrastnikovih. V nadaljevanju sedanje Kidričeve ulice pa so bile še hiše Plavčakovih, Vodiškovih in Stoparjevih. Danes je na tem prostoru vogalni objekt, poslovno stanovanjska stavba in Zdravstveni dom Laško. Ko se je pred leti Center za socialno delo (CSD) preselil na drugo lokacijo, smo se v naši krajevni skupnosti zavzemali za oživitev vogalne stavbe. Dolgo časa žal brez uspeha. Leta 2017 pa smo sami navezali stik z lastnikom stavbe Ministrstvom za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti v Ljubljani. Na našo prošnjo smo v začetku leta 2018 od omenjenega ministrstva prejeli odgovor, v katerem so nam sporočili, da so pripravljeni omenjeni objekt predati lokalni skupnosti brezplačno, seveda na podlagi ustreznega sporazuma. Ker sami nimamo nepremičnin v lasti, pa tudi denarja za obnovo in ker omenjenega objekta ne potrebujemo za naše delovanje, smo se za pomoč obrnili na Občino Laško. Dolgo je sicer trajalo prepričevanje da je potrebno omenjeni objekt oživiti, ki v stanju v kakršnem je bil, ni bil v ponos mestu. Seveda kot vedno je bil problem denar. O tem kdo bi lahko bival oziroma posloval v tem objektu je bilo precej različnih mnenj. Kakorkoli, danes smo zadovoljni, da so občinski veljaki prisluhnili našim idejam in našli potrebna sredstva za obnovo stavbe. V omenjene prostore se bodo kmalu vselili novi uporabniki iz Zdravstvenega doma Laško. Ob tej priliki se zahvaljujemo vsem, ki so sodelovali pri prenosu lastništva in prenovi vogalnega objekta.
Martin Kokotec
Predsednik Krajevne skupnosti Laško
Predsednik Krajevne skupnosti Laško
JE ČAS PRAZNOVANJA
Kakšni so občutki, ko na vrata slavljenk stopi sam župan Občine Laško g. Marko Šantej in vodja protokola ob takih priložnostih predstavnik Rdečega križa Laško g. Vlado Marot, ter predstavnik KS Laško vam lahko zaupajo samo obiskane krajanke v naši KS, ki so pred kratkim praznovale 90 let življenja.
Kakšni so občutki, ko na vrata slavljenk stopi sam župan Občine Laško g. Marko Šantej in vodja protokola ob takih priložnostih predstavnik Rdečega križa Laško g. Vlado Marot, ter predstavnik KS Laško vam lahko zaupajo samo obiskane krajanke v naši KS, ki so pred kratkim praznovale 90 let življenja.
23.2.2023 smo tako obiskali go. Frančiško Simonič, ki prebiva na prijetni lokaciji Debro 41 (fotografija 1), 9.3.2023 pa smo obiskali go. Frančiško Lozer, ki prebiva v prijetni hišici v Debru 48 (fotografija 2). Obe sta nam zatrdili, da se prav prijetno počutita na pobočju Maliča. Je pa 30.3.2023 praznovala 90. rojstni dan tudi ga. Angela Zalokar iz Kidričeve ulice 43 v Laškem, ki pa zadnje čase prebiva v domu za starostnike v Šmarju pri Jelšah. Njej je bila poslana primerna voščilnica s šopkom rož. Vsem trem omenjenim krajankam ob njihovem visokem jubileju želimo še mnogo zdravih in prijetnih let v okolju svojih najdražjih.
Martin Kokotec
Predsednik Krajevne skupnosti Laško
Predsednik Krajevne skupnosti Laško
POSLOVIL SE JE JOŽE RAJH
Jože se je rodil 29. avgusta 1946 materi gospodinji ter očetu kovaču iz Tevč. Mladost in šolska leta je preživljal v Tevčah. Po šolanju in služenju vojaščine se je zaposlil. Kjerkoli je delal, je delal marljivo in vestno in kmalu prevzel vrsto zahtevnih del in vodilnih funkcij. Na področju gospodarstva je deloval v Rudniku Laško, Tovarni izolacijskega materiala TIM Laško, ter v Kmetijski zadrugi Laško (direktor od 1981-1989). Vmes opravljal vrsto družbeno političnih funkcij, kot predsednik Občinske skupščine (1978-1982), predsednik Sveta Krajevne skupnosti Laško (1982-1986 in 1996-1998), dva mandata je bil tudi župan Občine Laško (1998- 2002, 2002-2006). Vedno pa je bil prisoten na področju kulturnega in društvenega življenja v občini. Bil je član Moškega pevskega zbora Laško (od 1966), več kot polovico dobe je bil predsednik zbora, dolga leta je bil član Planinskega društva Laško, kjer je več let bil predsednik gospodarskega odbora. Prav tako je bil predsednik Občinske gasilske zveze Laško, v času osamosvajanja pa je deloval kot poveljnik Celjske brigade. Z vestnim in požrtvovalnim delom je bil vzor sodelavcem in kot osebnost spoštovan med krajani. Za svoje delo pa je prejel tudi več priznanj, leta 2007 pa mu je lokalna skupnost podelila eno od najvišjih priznanj »Zlati grb« Občine Laško.
Jože se je rodil 29. avgusta 1946 materi gospodinji ter očetu kovaču iz Tevč. Mladost in šolska leta je preživljal v Tevčah. Po šolanju in služenju vojaščine se je zaposlil. Kjerkoli je delal, je delal marljivo in vestno in kmalu prevzel vrsto zahtevnih del in vodilnih funkcij. Na področju gospodarstva je deloval v Rudniku Laško, Tovarni izolacijskega materiala TIM Laško, ter v Kmetijski zadrugi Laško (direktor od 1981-1989). Vmes opravljal vrsto družbeno političnih funkcij, kot predsednik Občinske skupščine (1978-1982), predsednik Sveta Krajevne skupnosti Laško (1982-1986 in 1996-1998), dva mandata je bil tudi župan Občine Laško (1998- 2002, 2002-2006). Vedno pa je bil prisoten na področju kulturnega in društvenega življenja v občini. Bil je član Moškega pevskega zbora Laško (od 1966), več kot polovico dobe je bil predsednik zbora, dolga leta je bil član Planinskega društva Laško, kjer je več let bil predsednik gospodarskega odbora. Prav tako je bil predsednik Občinske gasilske zveze Laško, v času osamosvajanja pa je deloval kot poveljnik Celjske brigade. Z vestnim in požrtvovalnim delom je bil vzor sodelavcem in kot osebnost spoštovan med krajani. Za svoje delo pa je prejel tudi več priznanj, leta 2007 pa mu je lokalna skupnost podelila eno od najvišjih priznanj »Zlati grb« Občine Laško.
Martin Kokotec
Predsednik Krajevne skupnosti Laško
Predsednik Krajevne skupnosti Laško
TIK PRED ZDAJCI
Kot po navadi smo tudi lani ob koncu leta hiteli s posodobitvijo nekaterih cestnih odsekov in tako skušali prehiteti naravo. Predvsem zima nas je kar strašila s pošiljkami snega. Pa vendar nam je tudi tokrat uspelo in asfaltirali smo nekaj pomembnih cest in sicer na severni strani Maliča od občinske meje pa do domačije Krejan, v Kuretnem od domačije Košir pa do Šterbanove kapele z nadaljevanjem odcepa do Lapornikovih, ter na Strmci do domačije Terškovih, po domače na Tire. Že sredi leta pa so nov asfalt dobili tudi krajani, ki živijo ob nekdanji prvotni cesti iz Strmce v Kuretno in sicer na relaciji Rezec-Koblič. Vsi ti odseki so za krajane ki živijo na teh območjih izjemnega pomena. S to posodobitvijo jim je bistveno olajšan dostop do občinskega središča. Vsem ki so kakorkoli pomagali pri izvedbi tega projekta se zahvaljujemo za pomoč, krajanom pa želimo srečno vožnjo.
Kot po navadi smo tudi lani ob koncu leta hiteli s posodobitvijo nekaterih cestnih odsekov in tako skušali prehiteti naravo. Predvsem zima nas je kar strašila s pošiljkami snega. Pa vendar nam je tudi tokrat uspelo in asfaltirali smo nekaj pomembnih cest in sicer na severni strani Maliča od občinske meje pa do domačije Krejan, v Kuretnem od domačije Košir pa do Šterbanove kapele z nadaljevanjem odcepa do Lapornikovih, ter na Strmci do domačije Terškovih, po domače na Tire. Že sredi leta pa so nov asfalt dobili tudi krajani, ki živijo ob nekdanji prvotni cesti iz Strmce v Kuretno in sicer na relaciji Rezec-Koblič. Vsi ti odseki so za krajane ki živijo na teh območjih izjemnega pomena. S to posodobitvijo jim je bistveno olajšan dostop do občinskega središča. Vsem ki so kakorkoli pomagali pri izvedbi tega projekta se zahvaljujemo za pomoč, krajanom pa želimo srečno vožnjo.
Martin Kokotec
Predsednik Krajevne skupnosti Laško
Predsednik Krajevne skupnosti Laško
ZNANEC IZ SOSEDNJE ULICE Jože Krašovec
Za Jožeta bi bilo sedaj točneje reči da je znanec iz bližnjega mesta, saj danes živi v Zagorju. V decembru je vstopil v klub 80+ in ob tej priliki smo se spomnili nanj kot starega Laščana, ter mu v Laškem na predvečer njegovega rojstnega dne priredili prisrčno podoknico. Ob sodelovanju članov uredniškega odbora pri Krajevni skupnosti Laško in Godbi na pihala pod vodstvom Ivana Medveda, smo doživeli prijeten večer, ki si ga bo vsak od udeležencev zagotovo zapomnil. Hvala vsem za prijetne trenutke, Jožetu pa ob tej priliki še enkrat iskrene čestitke in vse najboljše ob jubileju. Še na mnoga leta.
Jože Krašovec se je rodil 13. decembra 1942 sredi vojne vihre na partizanskem ozemlju Planina pri Sevnici na Kozjanskem. Medvojni čas je z materjo preživel pri starih starših na Planini, kasneje pa v Šentjurju pri Celju. Po vojni in vrnitvi očeta iz taborišča Dachau se je družina preselila v Laško. Osnovno šolo in nižjo gimnazijo je končal leta 1957 in se vpisal na celjsko učiteljišče in po petletnem šolanju odšel na študij na Visoko šolo za telesno kulturo v Ljubljano sedanjo Fakulteto za šport, kjer je diplomiral leta 1966. Pred tem je bil kot republiški štipendist dve leti zaposlen kot učitelj športne vzgoje v osnovni šoli v Sevnici.
Leta 1968 se je zaposlil kot specialni športni pedagog za gibalno in umsko prizadete otroke v takratni osemletni Posebni šoli v Laškem, kjer so med prvimi v Sloveniji pričeli s korektivno psihomotorično vadbo prizadetih otrok iz celotne občine Laško. Leta 1973 je bil imenovan za ravnatelja osnovne šole Primoža Trubarja Laško z vsemi podružničnimi šolami. Leta 1978 pa je prevzel dolžnosti direktorja Vzgojno izobraževalne organizacije -VIO občine Laško, v katero so bile vključene vse osnovne šole, vrtci in glasbena šola v takratni občini Laško.
V letu 1986 je bil izvoljen za predsednika Skupščine občine Laško in delegata v Republiško skupščino. To dolžnost je opravljal do leta 1990. V tem času si je prizadeval ter sodeloval pri nastajanju boljših pogojev za življenje in razvoj Laškega. Tu lahko omenimo prizadevanje za razširitev prodajnih prostorov takratne samopostrežne trgovine v centru Laškega, izgradnjo Izletnikovega avtobusnega postajališča pri železniški postaji, pričetek in nova organiziranost obratovanja hotela Hum, obnova hotela Savinja in dograjen Grad Tabor v sedanji podobi in tako ustvarjeni boljši pogoji za razvoj turizma, dokončna ureditev neposredne okolice novozgrajenega mostu čez Savinjo, izgradnjo nove Pošte in vozlišča telefonske centrale, skupna prizadevanja in napore pri ohranjanju proizvodnje in delovnih mest v Dekorativni in Boru ter pri preoblikovanju organiziranosti Komunale.
Po letu 1990 pa do upokojitve leta 2006 je prevzel odgovorna dela in naloge v občinski upravi, vezane na zagotavljanje organizacijskih, kadrovskih in materialnih pogojev za delo in razvoj na področju vzgoje, izobraževanja in športa v občini.
V vsem tem času je bil tesno vpet in aktiven v delo različnih družbeno političnih organizacij in odborov v krajevni skupnosti.
V teh obdobjih je bil aktiven in neposredno vodil ali usmerjal izgradnjo osnovnošolskega prostora v občini. Zgrajena je bila nova velika telovadnica in nov šolski trakt v centralni osnovni šoli v Laškem, nov trakt v centralni osnovni šoli v Rimskih Toplicah, novo zgrajena podružnična šola v Sedražu in Jurkloštru, novo zgrajena šola in vrtec v Debru, pridobljeni prostori za glasbeno šolo v kulturnem centru.
Na področju športa so bila poleg, redno zagotovljenih sredstev za delovanje športnih društev in klubov zgrajena nova športna igrišča v vseh krajevnih skupnostih.
V športu je bila, poleg poklicne opredelitve, njegova aktivna vloga kot igralec v rokometu in nogometu , kot trener in predsednik pa v košarkarskem klubu, ki se je kasneje razvil v uspešen Košarkarski klub Zlatorog. Že od mladosti pa mu je bilo v športu najljubše smučanje, zlasti učenje in vzgoja mladih. 1964 leta je pri Smučarski zvezi Slovenije uspešno opravil izpit in pridobil republiški naziv Učitelj smučanja RS, nekaj let kasneje pa še naziv Učitelj smučanja z mednarodno licenco ISIAS. Leta 1976 je bil pobudnik in ustanovitelj ter dolgoletni predsednik Področnega zbora vaditeljev, učiteljev in trenerjev smučanja - PZ ZVUTS LAŠKO, ki je kot strokovno združenje v občinah Laško, Sevnica in Krško povezovalo smučarske kadre s Smučarsko zvezo Slovenije s ciljem skrbeti za načrtni razvoj in vzgojo novih strokovnih kadrov. Z ustanovitvijo Smučarskega kluba ZLATOROG Laško leta 1979 je bilo omogočeno, da so vsa leta bili izvedeni številni smučarski tečaji za vse starostne kategorije otrok in izvedena občinska smučarska tekmovanja za Zlatorogov pokal ter vzgojeni številni novi strokovni kadri. ZUTS in klub še danes uspešno opravljata svoje poslanstvo.
Ob vsem naštetem torej ni razloga, da se Jože Krašovec ne bi znova in znova občasno vračal v Laško, kjer je preživel pretežni del svojih dni in se srečal s svojimi vrstniki, ki jih še vedno najde za prijeten klepet. Naj bo tako še vrsto let.
Za Jožeta bi bilo sedaj točneje reči da je znanec iz bližnjega mesta, saj danes živi v Zagorju. V decembru je vstopil v klub 80+ in ob tej priliki smo se spomnili nanj kot starega Laščana, ter mu v Laškem na predvečer njegovega rojstnega dne priredili prisrčno podoknico. Ob sodelovanju članov uredniškega odbora pri Krajevni skupnosti Laško in Godbi na pihala pod vodstvom Ivana Medveda, smo doživeli prijeten večer, ki si ga bo vsak od udeležencev zagotovo zapomnil. Hvala vsem za prijetne trenutke, Jožetu pa ob tej priliki še enkrat iskrene čestitke in vse najboljše ob jubileju. Še na mnoga leta.
Jože Krašovec se je rodil 13. decembra 1942 sredi vojne vihre na partizanskem ozemlju Planina pri Sevnici na Kozjanskem. Medvojni čas je z materjo preživel pri starih starših na Planini, kasneje pa v Šentjurju pri Celju. Po vojni in vrnitvi očeta iz taborišča Dachau se je družina preselila v Laško. Osnovno šolo in nižjo gimnazijo je končal leta 1957 in se vpisal na celjsko učiteljišče in po petletnem šolanju odšel na študij na Visoko šolo za telesno kulturo v Ljubljano sedanjo Fakulteto za šport, kjer je diplomiral leta 1966. Pred tem je bil kot republiški štipendist dve leti zaposlen kot učitelj športne vzgoje v osnovni šoli v Sevnici.
Leta 1968 se je zaposlil kot specialni športni pedagog za gibalno in umsko prizadete otroke v takratni osemletni Posebni šoli v Laškem, kjer so med prvimi v Sloveniji pričeli s korektivno psihomotorično vadbo prizadetih otrok iz celotne občine Laško. Leta 1973 je bil imenovan za ravnatelja osnovne šole Primoža Trubarja Laško z vsemi podružničnimi šolami. Leta 1978 pa je prevzel dolžnosti direktorja Vzgojno izobraževalne organizacije -VIO občine Laško, v katero so bile vključene vse osnovne šole, vrtci in glasbena šola v takratni občini Laško.
V letu 1986 je bil izvoljen za predsednika Skupščine občine Laško in delegata v Republiško skupščino. To dolžnost je opravljal do leta 1990. V tem času si je prizadeval ter sodeloval pri nastajanju boljših pogojev za življenje in razvoj Laškega. Tu lahko omenimo prizadevanje za razširitev prodajnih prostorov takratne samopostrežne trgovine v centru Laškega, izgradnjo Izletnikovega avtobusnega postajališča pri železniški postaji, pričetek in nova organiziranost obratovanja hotela Hum, obnova hotela Savinja in dograjen Grad Tabor v sedanji podobi in tako ustvarjeni boljši pogoji za razvoj turizma, dokončna ureditev neposredne okolice novozgrajenega mostu čez Savinjo, izgradnjo nove Pošte in vozlišča telefonske centrale, skupna prizadevanja in napore pri ohranjanju proizvodnje in delovnih mest v Dekorativni in Boru ter pri preoblikovanju organiziranosti Komunale.
Po letu 1990 pa do upokojitve leta 2006 je prevzel odgovorna dela in naloge v občinski upravi, vezane na zagotavljanje organizacijskih, kadrovskih in materialnih pogojev za delo in razvoj na področju vzgoje, izobraževanja in športa v občini.
V vsem tem času je bil tesno vpet in aktiven v delo različnih družbeno političnih organizacij in odborov v krajevni skupnosti.
V teh obdobjih je bil aktiven in neposredno vodil ali usmerjal izgradnjo osnovnošolskega prostora v občini. Zgrajena je bila nova velika telovadnica in nov šolski trakt v centralni osnovni šoli v Laškem, nov trakt v centralni osnovni šoli v Rimskih Toplicah, novo zgrajena podružnična šola v Sedražu in Jurkloštru, novo zgrajena šola in vrtec v Debru, pridobljeni prostori za glasbeno šolo v kulturnem centru.
Na področju športa so bila poleg, redno zagotovljenih sredstev za delovanje športnih društev in klubov zgrajena nova športna igrišča v vseh krajevnih skupnostih.
V športu je bila, poleg poklicne opredelitve, njegova aktivna vloga kot igralec v rokometu in nogometu , kot trener in predsednik pa v košarkarskem klubu, ki se je kasneje razvil v uspešen Košarkarski klub Zlatorog. Že od mladosti pa mu je bilo v športu najljubše smučanje, zlasti učenje in vzgoja mladih. 1964 leta je pri Smučarski zvezi Slovenije uspešno opravil izpit in pridobil republiški naziv Učitelj smučanja RS, nekaj let kasneje pa še naziv Učitelj smučanja z mednarodno licenco ISIAS. Leta 1976 je bil pobudnik in ustanovitelj ter dolgoletni predsednik Področnega zbora vaditeljev, učiteljev in trenerjev smučanja - PZ ZVUTS LAŠKO, ki je kot strokovno združenje v občinah Laško, Sevnica in Krško povezovalo smučarske kadre s Smučarsko zvezo Slovenije s ciljem skrbeti za načrtni razvoj in vzgojo novih strokovnih kadrov. Z ustanovitvijo Smučarskega kluba ZLATOROG Laško leta 1979 je bilo omogočeno, da so vsa leta bili izvedeni številni smučarski tečaji za vse starostne kategorije otrok in izvedena občinska smučarska tekmovanja za Zlatorogov pokal ter vzgojeni številni novi strokovni kadri. ZUTS in klub še danes uspešno opravljata svoje poslanstvo.
Ob vsem naštetem torej ni razloga, da se Jože Krašovec ne bi znova in znova občasno vračal v Laško, kjer je preživel pretežni del svojih dni in se srečal s svojimi vrstniki, ki jih še vedno najde za prijeten klepet. Naj bo tako še vrsto let.
Martin Kokotec
Predsednik Krajevne skupnosti Laško
Predsednik Krajevne skupnosti Laško
SREČANJE ČLANIC IN ČLANOV KLUBA »80+«
Pa nam je uspelo. Po treh sušnih letih zaradi vsem znanih okoliščin smo se v nedeljo 27.11.2022 ob 10:30 zbrali v Bidermajerjevem salonu Zdravilišča v Laškem. Naši starostniki iz Krajevne skupnosti Laško, ki so dopolnili 80 let, so bili navdušeni nad programom, ki so ga pripravili otroci Osnovne šole Primoža Trubarja in Glasbene šole, ter pevski zbor Društva upokojencev iz Laškega.
Pa nam je uspelo. Po treh sušnih letih zaradi vsem znanih okoliščin smo se v nedeljo 27.11.2022 ob 10:30 zbrali v Bidermajerjevem salonu Zdravilišča v Laškem. Naši starostniki iz Krajevne skupnosti Laško, ki so dopolnili 80 let, so bili navdušeni nad programom, ki so ga pripravili otroci Osnovne šole Primoža Trubarja in Glasbene šole, ter pevski zbor Društva upokojencev iz Laškega.
Kot soorganizator se zahvaljujemo voditeljskemu paru Mojci in Vladu Marotu, Rdečemu križu Laško, kakor tudi Društvu upokojencev Laško za sodelovanje pri organizaciji in izvedbi prireditve. Hvala tudi vsem, ki ste se srečanja udeležili, saj ste s tem pokazali, kako nam vsem manjka takšnih dogodkov. V upanju da nam bo tudi v bodoče uspelo organizirati takšno srečanje, vsem kličemo nasvidenje prihodnjič.
Martin Kokotec
Predsednik Krajevne skupnosti Laško
Predsednik Krajevne skupnosti Laško
POSLOVIL SE JE GORAZD ŠETINA
Gorazd Šetina se je rodil 8. februarja 1947 v Ljubljani. Osnovno in srednjo šolo je obiskoval v Ljubljani. Kot štipendist Pivovarne Laško se je 13.9.1967 zaposlil v Pivovarni Laško, kjer je nadaljeval s šolanjem. V Pivovarni je delal na področjih varstva pri delu, družbenega standarda, organizacije in informatike. Od leta 1987 do upokojitve 4.1.2010 je kot član uprave vodil sektor poslovnega tajništva in informatike.
Gorazd Šetina se je rodil 8. februarja 1947 v Ljubljani. Osnovno in srednjo šolo je obiskoval v Ljubljani. Kot štipendist Pivovarne Laško se je 13.9.1967 zaposlil v Pivovarni Laško, kjer je nadaljeval s šolanjem. V Pivovarni je delal na področjih varstva pri delu, družbenega standarda, organizacije in informatike. Od leta 1987 do upokojitve 4.1.2010 je kot član uprave vodil sektor poslovnega tajništva in informatike.
Kljub temu, da ni rojen "Laščan" ga poznamo kot starega Laščana. Ves čas odkar je živel in delal v Laškem je bil aktiven na področju športa, družbenih in političnih dejavnostih. Tako je bil iniciator ustanovitve Košarkarskega kluba Laško leta 1969, kjer je bil dolgoletni trener, ter član vodstva kluba. Sodeloval je pri realizaciji zasnove in izgradnje Dvorane Tri lilije. Njeno ime je bila njegova ideja. V času samoupravnih interesnih skupnosti je bil predsednik telesnokulturne skupnosti. V tistem času je bila zgrajena ali renovirana večina športnih objektov v Občini Laško.
Več let, v času od 1995 do 2010 je vodil »Laško pihalno godbo« in »Laške mažorete«. Takrat so godbeniki naredili izreden kvalitetni preskok in so danes eden najboljših godbenih orkestrov v državi. Laške mažorete pa večkratne državne prvakinje. V letih obnavljanja Kulturnega centra Laško v sedanji podobi je sodeloval pri projektni zasnovi in izvedbi prenove le-tega.
Kot že rečeno bil je aktiven na kulturnem in športnem področju v Laškem in bil pobudnik kulturnih prireditev, kot so na primer Grajske poletne prireditve v Laškem. V času kulturne suše v slovenskem prostoru so bile Grajske poletne prireditve vodilni elitni kulturni festival v Sloveniji.
Gorazd Šetina je bil tudi med pobudniki likovnih in kiparskih delavnic. Laško tako krasi 15 kiparskih umetnin. Kot predsednik je več let vodil Upravni odbor Kulturnega centra Laško. Na njegov predlog je bila ustanovljena delovna skupnost zaposlenih v Stiku Laško, kjer so se združile dejavnosti kulture, športa, turizma in muzejskih dejavnosti.
Dolga leta je bil član vodstva odbora za prireditev Pivo cvetje in hkrati tudi član Turističnega društva Laško. Bil je eden izmed tistih ljudi, ki skrbijo za ohranjanje kulturne dediščine, saj je bil pobudnik več različnih medijskih zapisov iz naše preteklosti z namenom, da se ohranijo našim zanamcem.
Kljub temu da se je upokojil, je bil vedno pripravljen z nasveti in predlogi pomagati vsakomur, ki se je obrnil nanj. Neprecenljiv je njegov prispevek v knjigi o zgodovini Krajevne skupnosti Laško. Za vse našteto in v izogib pozabi, smo Gorazda Šetino v naši skupnosti pred petimi leti nagradili z enim najvišjih občinskih priznanj in sicer z »Zlatim grbom Občine Laško«.
Kljub temu da se je upokojil, je bil vedno pripravljen z nasveti in predlogi pomagati vsakomur, ki se je obrnil nanj. Neprecenljiv je njegov prispevek v knjigi o zgodovini Krajevne skupnosti Laško. Za vse našteto in v izogib pozabi, smo Gorazda Šetino v naši skupnosti pred petimi leti nagradili z enim najvišjih občinskih priznanj in sicer z »Zlatim grbom Občine Laško«.
Martin Kokotec
Predsednik Krajevne skupnosti Laško
Predsednik Krajevne skupnosti Laško
Že na glasbenem področju je poznan stavek, ki pravi brez ustvarjalcev ni izvajalcev. No to bi lahko razumeli tudi ob nedavni podelitvi občinskih priznanj kot brez predlagateljev ni nagrajencev. Žal pa so predlagatelji večinoma zamolčani oziroma prezrti. Poznani so le članom komisije KVIAZ pri občinskem svetu, ki odloča o prispelih predlogih. Potem pa o predlagateljih vse potihne. V naši krajevni skupnosti smo že večkrat predlagali občinskemu vodstvu, da se ob podelitvah objavi kdo je predlagatelj. Le-ti so večinoma krajevne skupnosti, društva, pa tudi posamezniki, ki dobro vedo, kdo in kakšno priznanje si v njihovem okolju kdo zasluži. Priznanja pa na koncu političnega vsklajevanja na občinskem svetu, vodstvo občine ob priliki občinske proslave na čelu z županom le-ta tudi podeli. Kakorkoli veseli smo, da so tudi letos bili naši predlogi, v katerih smo predlagali za nagrajence Jožeta Sadarja, Toneta Šterbana in Alojza Primona prepoznani kot dobri in da so priznanja šla v prave roke. Vsem nagrajencem ob tej priliki še enkrat iskreno čestitamo in želimo uspehov tudi v prihodnje.
Martin Kokotec
Predsednik Krajevne skupnosti Laško
Predsednik Krajevne skupnosti Laško
ZNANEC IZ SOSEDNJE ULICE Miha Šnur Miko
Miha Šnur Miko je naš krajan že dolga leta. Nedavno je praznoval 75. rojstni dan. Rodil se je namreč 28.9.1947 in s starši, ter bratom Milanom in s sestrami Marijo, Nado in Slavico kar 28 let živel v laškem župnišču. Torej v starem mestnem jedru Laškega, kjer sem bil doma tudi sam. Bila so to čudovita leta mladosti, kjer smo se vsi poznali med seboj. Naše igrišče je bil »plac« pred cerkvijo in bližnja okolica s starim gradom in Humom vred. Miko kot ga kličemo prijatelji, se je v Štorah izšolal za kovino strugarja. Po odsluženem vojaškem roku se je sprva za pet let zaposlil v Železarni Štore, nato pa je vse do upokojitve delal v »Domači in umetni obrti Pavčnik« v Laškem. Njegova umetniška žilica je bila kot nalašč za to obrt. Tako v službi kot tudi doma je ustvarjal čudovite izdelke v lesu, pa tudi v slikah. To prakso nadaljuje tudi sedaj ko uživa »penzijo«. V sedemdesetih letih prejšnjega stoletja so njegovi starši postavili prijetno hiško v Debru 38 v bližini nekdanje domačije Senica na Mulenci, sedaj Sanda. Miko se je leta 1980 iz mesta preselil v Debro in od takrat dalje »kraljuje« na čudoviti jasi sredi debrskih gozdov. Do njegove hiše vodi sicer skromna makadamska pot, ki pa jo je pred mnogimi leti zasul ogromen plaz in od takrat dalje, je moral vse do pred kratkim del poti v mesto opraviti peš. Lahko bi rekli da je bil odrezan od normalnih poti. Skromen kakor Miko je, to težavo ni obešal na velik zvon. Ob priliki izgradnje nove asfaltne ceste do domačije Sanda, pa se je tudi za Mikota odprl svet. Na svoje stroške je s sosedovo pomočjo posodobil makadamsko pot do svoje hiše tako, da je sedaj mogoč normalen dostop z osebnim avtomobilom ali kombijem. Zanj je to izjemnega pomena, saj je njegova lokacija sedaj lažje dostopna za družinske člane, kakor tudi za vse ostale. Ob tej priliki se Mikotu zahvaljujemo za korektno sodelovanje in mu želimo obilo užitkov v njegovem čudovitem okolju.
Miha Šnur Miko je naš krajan že dolga leta. Nedavno je praznoval 75. rojstni dan. Rodil se je namreč 28.9.1947 in s starši, ter bratom Milanom in s sestrami Marijo, Nado in Slavico kar 28 let živel v laškem župnišču. Torej v starem mestnem jedru Laškega, kjer sem bil doma tudi sam. Bila so to čudovita leta mladosti, kjer smo se vsi poznali med seboj. Naše igrišče je bil »plac« pred cerkvijo in bližnja okolica s starim gradom in Humom vred. Miko kot ga kličemo prijatelji, se je v Štorah izšolal za kovino strugarja. Po odsluženem vojaškem roku se je sprva za pet let zaposlil v Železarni Štore, nato pa je vse do upokojitve delal v »Domači in umetni obrti Pavčnik« v Laškem. Njegova umetniška žilica je bila kot nalašč za to obrt. Tako v službi kot tudi doma je ustvarjal čudovite izdelke v lesu, pa tudi v slikah. To prakso nadaljuje tudi sedaj ko uživa »penzijo«. V sedemdesetih letih prejšnjega stoletja so njegovi starši postavili prijetno hiško v Debru 38 v bližini nekdanje domačije Senica na Mulenci, sedaj Sanda. Miko se je leta 1980 iz mesta preselil v Debro in od takrat dalje »kraljuje« na čudoviti jasi sredi debrskih gozdov. Do njegove hiše vodi sicer skromna makadamska pot, ki pa jo je pred mnogimi leti zasul ogromen plaz in od takrat dalje, je moral vse do pred kratkim del poti v mesto opraviti peš. Lahko bi rekli da je bil odrezan od normalnih poti. Skromen kakor Miko je, to težavo ni obešal na velik zvon. Ob priliki izgradnje nove asfaltne ceste do domačije Sanda, pa se je tudi za Mikota odprl svet. Na svoje stroške je s sosedovo pomočjo posodobil makadamsko pot do svoje hiše tako, da je sedaj mogoč normalen dostop z osebnim avtomobilom ali kombijem. Zanj je to izjemnega pomena, saj je njegova lokacija sedaj lažje dostopna za družinske člane, kakor tudi za vse ostale. Ob tej priliki se Mikotu zahvaljujemo za korektno sodelovanje in mu želimo obilo užitkov v njegovem čudovitem okolju.
Martin Kokotec
Predsednik Krajevne skupnosti Laško
Predsednik Krajevne skupnosti Laško
V skladu s planom dela v naši krajevni skupnosti smo 19.10.2022 v popoldanskem času predali v namen nov odsek asfaltirane ceste do domačije Sanda v Debru 36. Na priloženi sliki lahko vidite kako domačin Aleksej Sanda v družbi soseda Mihe Šnura in župana Franca Zdolška ter ostalih krajanov reže trak. Kjer je volja, je tudi pot. Tako bi lahko rekli ob zaključku del na omenjeni trasi, kjer so se domačini in izvajalec del Selič Branko s.p. izjemno izkazali. Zato se jim ob tej priliki zahvaljujemo za korektnost pri izvedbi del, prav tako pa tudi za prijetno pogostitev, ki je sledila otvoritvi. Vsem skupaj želimo srečno in varno vožnjo.
Martin Kokotec
Predsednik Krajevne skupnosti Laško
Predsednik Krajevne skupnosti Laško
VAGON
Železniška postaja je lahko, običajno pa tudi je, ogledalo kraja. Od leta 1953 pa do danes se je na laški postaji marsikaj spremenilo. Dobro se spominjam stare postaje in poleg nje še skladiščnega objekta, v okviru katerega se je odvijal blagovni oziroma tovorni promet z različnim blagom. V jesenskem času je bil takrat popularen transport grozdja iz južnih krajev nekdanje skupne države. Imel sem srečo, da sem imel za očeta železničarja, zato sem te in še katere druge objekte lahko od blizu že od malih nog spoznal. Poleg tega smo imeli družinski člani ugodnosti na podlagi režijskih kart in tako smo zelo ugodno potovali po bližnji in daljni okolici. Tako sem imel srečo, da sem se vozil po vseh železniških progah v Sloveniji, med drugim tudi na tistih, ki jih danes ni več kot npr. Velenje-Dravograd, pa tudi na ozkotirni progi Poljčane-Sl. Konjice-Zreče. Tudi morje sem prvič ugledal z vlakom. Prestopiti smo morali večkrat in to v Ljubljani, Divači in Kanfanarju, da bi na koncu s hlaponom prispeli v Rovinj. Ja bili so časi, ko je bil napis na postajni stavbi poleg slovenskega imena našega mesta tudi napis v Cirilici. Že takrat pa so vlaki kar hitro drveli skozi Laško, pa čeprav so bile lokomotive parne. Hitrost se do danes ni bistveno povečala, kljub modernizaciji v zadnjih letih. Pristojni pravijo da zaradi konfiguracije terena. Počasna vožnja na laškem mostu preko Savinje zaradi dotrajanosti le-tega nam je šolarjem, ki smo se vozili v celjske šole kar ustrezala. Vedno smo pravočasno prispeli na vlak, kljub temu da je le-ta ropotajoče že sopihal preko mostu, mi pa smo še pešačili preko starega železnega mostu v mestu. Sem pa v mladih letih kot že rečeno precejkrat bil na postaji, pa ne samo takrat, ko sem spremljal očeta v službo, pač pa tudi takrat, ko sem hodil gledat čudovit motorni vlak »Miramare express«, ki je v tistih časih vozil na relaciji Trst-Dunaj-Trst. Bil je tudi čas, ko je Remsov Janez s svojim motornim triciklom pričakal vsak potniški vlak, ki se je ustavil v Laškem in sprejel morebitne goste, ki so bili namenjeni v Zdravilišče, da bi jim odpeljal prtljago. No takega servisa danes ni več in turisti morajo svoje kovčke lastnoročno vleči po pešpoti do svojega cilja v današnji Thermani. Časi se pač spreminjajo in mi z njimi, navade pa tudi.
Železniška postaja je lahko, običajno pa tudi je, ogledalo kraja. Od leta 1953 pa do danes se je na laški postaji marsikaj spremenilo. Dobro se spominjam stare postaje in poleg nje še skladiščnega objekta, v okviru katerega se je odvijal blagovni oziroma tovorni promet z različnim blagom. V jesenskem času je bil takrat popularen transport grozdja iz južnih krajev nekdanje skupne države. Imel sem srečo, da sem imel za očeta železničarja, zato sem te in še katere druge objekte lahko od blizu že od malih nog spoznal. Poleg tega smo imeli družinski člani ugodnosti na podlagi režijskih kart in tako smo zelo ugodno potovali po bližnji in daljni okolici. Tako sem imel srečo, da sem se vozil po vseh železniških progah v Sloveniji, med drugim tudi na tistih, ki jih danes ni več kot npr. Velenje-Dravograd, pa tudi na ozkotirni progi Poljčane-Sl. Konjice-Zreče. Tudi morje sem prvič ugledal z vlakom. Prestopiti smo morali večkrat in to v Ljubljani, Divači in Kanfanarju, da bi na koncu s hlaponom prispeli v Rovinj. Ja bili so časi, ko je bil napis na postajni stavbi poleg slovenskega imena našega mesta tudi napis v Cirilici. Že takrat pa so vlaki kar hitro drveli skozi Laško, pa čeprav so bile lokomotive parne. Hitrost se do danes ni bistveno povečala, kljub modernizaciji v zadnjih letih. Pristojni pravijo da zaradi konfiguracije terena. Počasna vožnja na laškem mostu preko Savinje zaradi dotrajanosti le-tega nam je šolarjem, ki smo se vozili v celjske šole kar ustrezala. Vedno smo pravočasno prispeli na vlak, kljub temu da je le-ta ropotajoče že sopihal preko mostu, mi pa smo še pešačili preko starega železnega mostu v mestu. Sem pa v mladih letih kot že rečeno precejkrat bil na postaji, pa ne samo takrat, ko sem spremljal očeta v službo, pač pa tudi takrat, ko sem hodil gledat čudovit motorni vlak »Miramare express«, ki je v tistih časih vozil na relaciji Trst-Dunaj-Trst. Bil je tudi čas, ko je Remsov Janez s svojim motornim triciklom pričakal vsak potniški vlak, ki se je ustavil v Laškem in sprejel morebitne goste, ki so bili namenjeni v Zdravilišče, da bi jim odpeljal prtljago. No takega servisa danes ni več in turisti morajo svoje kovčke lastnoročno vleči po pešpoti do svojega cilja v današnji Thermani. Časi se pač spreminjajo in mi z njimi, navade pa tudi.
V uvodu sem omenil, da je železniška postaja ogledalo kraja. Pred časom smo dočakali prenovo železniške proge in tudi same postaje z okolico. Rezultat omenjene državne investicije je verjetno ena najlepših postaj v naši domovini v sedanjem času. So pa investitorji pozabili, da že živimo v digitalni dobi. Potniki imajo informacije o voznih redih podane na način, kot v času avstro ogrske monarhije, oziroma kot takrat ob izgradnji južne železnice, torej natisnjene na papir in obešene na oglasni deski. O digitalnih pomagalih kot so recimo informacijski ekrani ni ne duha ne sluha. Glede na to da bomo verjetno tudi v Laškem zaradi daljinskega upravljanja brez prometnika na postaji, tako kot so že v Rimskih Toplicah, bi bile sodobne informacijske naprave zelo dobrodošle. Pa to ni samo v Laškem, tudi v Celju in še kje je podobno. Sta pa pri nas na »prvem tiru« predstavljena zanimiva muzejska eksponata lokomotiva in vagon. Žal pa je vzdrževanje le-teh neustrezno. Posebej vagon je očitno zanimiv za naključnega stanovalca, ki očitno ne razume, da se je naselil v muzejski eksponat. Lokalna oblast pa tudi lastniki eksponatov očitno nimajo volje, ali pa ne znajo najti rešitev za nastali problem, ki je sicer viden vsakomur, ki pride ali pa gre iz Laškega z vlakom. Že lepo da mesto dobiva različne nagrade in priznanja za urejenost in prijaznost. Glede omenjenega problema pa bi morda bila dobrodošla kakšna nagrada v obliki bodice, ki bi vzpodbudila pristojne oblasti k rešitvi nastale težave, saj takšno stanje na železniški postaji, ki traja že predolgo, res ni v ponos turističnem kraju, za kar se Laško tako rado imenuje..
Martin Kokotec
Predsednik Krajevne skupnosti Laško
Predsednik Krajevne skupnosti Laško
BOLJ V SLIKI KOT V BESEDI
Slike včasih povedo več kot množica besed. Zato smo vam v tokratni številki laškega biltena pripravili slikovni pregled dogajanja oziroma dosežkov v laški krajevni skupnosti. Z velikim naporom nam je uspelo marsikaj, obiskali smo naše jubilantke, odprli obnovljene odseke cest, spremljali smo športnike in še kaj. Vsem ki ste na kakršen koli način pomagali pri izvedbi omenjenih del, se za sodelovanje zahvaljujemo.
Slike včasih povedo več kot množica besed. Zato smo vam v tokratni številki laškega biltena pripravili slikovni pregled dogajanja oziroma dosežkov v laški krajevni skupnosti. Z velikim naporom nam je uspelo marsikaj, obiskali smo naše jubilantke, odprli obnovljene odseke cest, spremljali smo športnike in še kaj. Vsem ki ste na kakršen koli način pomagali pri izvedbi omenjenih del, se za sodelovanje zahvaljujemo.
Slika: Praznovanje 90. letnice ge. Alojzije Knešak iz Debra 58
Slika: Otvoritev asfaltirane ceste na Strmci, z leve Marko Radosavljevič, Marjan Čokelc, Marko Napret in župnik Iztok Hanžič
Slika: Praznovanje 90. letnice ge. Adolfine Krpič iz Čedejeve ul. v Laškem
Slika: Skozi Jagoče smo doživeli kolesarsko dirko po Sloveniji
Slika: Praznovanje 90. letnice ge. Alenke Križnik iz Podšmihela v Laškem
Slika: Dočakali smo prvo fazo obnove »žegnanega studenca«
Slika: Uspelo nam je doseči asfaltno preplastitev skozi vas Jagoče
Slika: Otvoritev nove škarpe na cesti iz Spodnjega v Zgornji Rifengozd, z leve župan Franc Zdolšek, Alojz Arzenšek in Brane Klavžar
Slika: »Odprli ste nam svet« so bile prve besede Justine in Martina Guček iz Rifengozda 30, ko smo do njih speljali novo asfaltirano cesto
Martin Kokotec
Predsednik Krajevne skupnosti Laško
Predsednik Krajevne skupnosti Laško
ZNANEC IZ SOSEDNJE ULICE
Bil je zadnji majski večer, ko smo se zbrali v prijetni družbi in se s skupino glasbenikov, ki so jo sestavljali Veteranska godba Gambrinus iz Laškega pod vodstvom Ivana Medveda in Kvartet Svit z Marino, podali na »Majerhof« kot rečemo domačini, k Sadarjevim na Pristavi, da izvedemo podoknico oziroma »ofiranje« na predvečer 80. rojstnega dne Jožeta Sadarja. Kdo ga ne pozna, Laščana od nog do glave, gospodarstvenika, športnika, podjetnika, sedaj pa upokojenca z mnogimi obveznostmi. Kot rečeno skrbi mu ne manjka, tudi takšnih prijetnih ne, kot je igranje golfa, za kar vedno najde čas. Prijeten večer poln glasbe in petja je kar prehitro minil in ob tej priliki se vsem udeležencem zahvaljujem za pomoč pri izvedbi omenjenega dogodka.
Jože Sadar se je rodil 1. junija 1942 v delavski družini v Laškem.. Mladost in šolska leta je preživljal v Laškem. Osnovno šolo je obiskoval v Laškem, srednjo šolo v Celju. Po obiskovanju srednje šole se je vpisal na študij ekonomije v Mariboru .Po študiju se je zaposlil v Pivovarni Laško. Po odsluženi vojaščini se je vrnil v Laško ter Pivovarno, kjer je postopoma napredoval v vodjo komercialnega sektorja in bil vse do upokojitve član nadvse uspešne vodstvene ekipe Pivovarne.
Vse do osamosvojitve je aktivno deloval v delovnih organih podjetja, v družbeno političnih organih občine, bil delegat v skupščinskih in samoupravnih organih občine , raznih komisijah, še posebej na področju gospodarstva ter organih krajevne skupnosti. Takrat je bil je član začasne in uspešne sanacijske uprave podjetja Bor Laško, ko se je le-to znašlo v težavah. V Krajevni skupnosti Laško je bil član organov ter v času od 1974 do 1978 predsednik Sveta KS. V tem času so se v mestu Laško končno začele asfaltirati ulice in poti. Po osamosvojitvi pa je in še deluje v vrsti organov različnih društev.
Na področju društvenega dela in življenja je bil že od mladosti vse skozi zelo aktiven. Pri športu na področju rokometa in košarke je aktivno deloval tako kot igralec in kot funkcionar. V obrazložitvi košarkarskega kluba je napisano, da je Košarkarski klub Laško vodil dobrih 22 let. Pod njegovim vodstvom je postal pomemben športni kolektiv v državi, širši regiji in tudi Evropi. Neprecenljiva je njegova vloga pri zagotavljanju vrhunskih razmer za košarko in športa kot celote v Laškem, predvsem pri gradnji dvorane Tri Lilije.
Velik pečat pa je pustil v Turističnem društvu Laško in v Godbi na pihala Laško, ter vseskozi v odborih za prireditev Pivo in cvetje.
Jože Sadar se ni nikoli na nobenem področju posebej izpostavljal. S svojim strokovnim in požrtvovalnim delom, znanjem, nasveti, s strokovno pomočjo in predlogi pa doprinesel k razvoju kraja in življenja in s tem tudi Občine Laško.
Za svoje uspešno delo je dobil več priznanj, med drugim pred leti tudi Zlati grb Občine Laško. Vse našteto zgovorno priča o osebnosti, ki je vidno zaznamovala našo novejšo gospodarsko in krajevno zgodovino.
Slavljencu želimo vse najboljše in še na mnoga zdrava leta!
Bil je zadnji majski večer, ko smo se zbrali v prijetni družbi in se s skupino glasbenikov, ki so jo sestavljali Veteranska godba Gambrinus iz Laškega pod vodstvom Ivana Medveda in Kvartet Svit z Marino, podali na »Majerhof« kot rečemo domačini, k Sadarjevim na Pristavi, da izvedemo podoknico oziroma »ofiranje« na predvečer 80. rojstnega dne Jožeta Sadarja. Kdo ga ne pozna, Laščana od nog do glave, gospodarstvenika, športnika, podjetnika, sedaj pa upokojenca z mnogimi obveznostmi. Kot rečeno skrbi mu ne manjka, tudi takšnih prijetnih ne, kot je igranje golfa, za kar vedno najde čas. Prijeten večer poln glasbe in petja je kar prehitro minil in ob tej priliki se vsem udeležencem zahvaljujem za pomoč pri izvedbi omenjenega dogodka.
Jože Sadar se je rodil 1. junija 1942 v delavski družini v Laškem.. Mladost in šolska leta je preživljal v Laškem. Osnovno šolo je obiskoval v Laškem, srednjo šolo v Celju. Po obiskovanju srednje šole se je vpisal na študij ekonomije v Mariboru .Po študiju se je zaposlil v Pivovarni Laško. Po odsluženi vojaščini se je vrnil v Laško ter Pivovarno, kjer je postopoma napredoval v vodjo komercialnega sektorja in bil vse do upokojitve član nadvse uspešne vodstvene ekipe Pivovarne.
Vse do osamosvojitve je aktivno deloval v delovnih organih podjetja, v družbeno političnih organih občine, bil delegat v skupščinskih in samoupravnih organih občine , raznih komisijah, še posebej na področju gospodarstva ter organih krajevne skupnosti. Takrat je bil je član začasne in uspešne sanacijske uprave podjetja Bor Laško, ko se je le-to znašlo v težavah. V Krajevni skupnosti Laško je bil član organov ter v času od 1974 do 1978 predsednik Sveta KS. V tem času so se v mestu Laško končno začele asfaltirati ulice in poti. Po osamosvojitvi pa je in še deluje v vrsti organov različnih društev.
Na področju društvenega dela in življenja je bil že od mladosti vse skozi zelo aktiven. Pri športu na področju rokometa in košarke je aktivno deloval tako kot igralec in kot funkcionar. V obrazložitvi košarkarskega kluba je napisano, da je Košarkarski klub Laško vodil dobrih 22 let. Pod njegovim vodstvom je postal pomemben športni kolektiv v državi, širši regiji in tudi Evropi. Neprecenljiva je njegova vloga pri zagotavljanju vrhunskih razmer za košarko in športa kot celote v Laškem, predvsem pri gradnji dvorane Tri Lilije.
Velik pečat pa je pustil v Turističnem društvu Laško in v Godbi na pihala Laško, ter vseskozi v odborih za prireditev Pivo in cvetje.
Jože Sadar se ni nikoli na nobenem področju posebej izpostavljal. S svojim strokovnim in požrtvovalnim delom, znanjem, nasveti, s strokovno pomočjo in predlogi pa doprinesel k razvoju kraja in življenja in s tem tudi Občine Laško.
Za svoje uspešno delo je dobil več priznanj, med drugim pred leti tudi Zlati grb Občine Laško. Vse našteto zgovorno priča o osebnosti, ki je vidno zaznamovala našo novejšo gospodarsko in krajevno zgodovino.
Slavljencu želimo vse najboljše in še na mnoga zdrava leta!
Martin Kokotec
Predsednik Krajevne skupnosti Laško
Predsednik Krajevne skupnosti Laško
POSLOVIL SE JE TOMO KOROŠEC
V soboto 28. maja 2022 se je sredi noči, ko je zunaj močno deževalo, tiho tako kot je tudi živel poslovil naš krajan Tomo Korošec. Običajno ko se človek upokoji, se na nek način »upokojijo« tudi vsi naslovi, ki jih posameznik doseže v svojem življenju. Tomo svojih dosežkov ni nikoli izpostavljal v javnosti, bil je skromen kot vedno. Zato menim da je potrebno, da na tem mestu povem, da je bil prof. dr. Tomo Korošec, jezikoslovec, zaslužni profesor Univerze v Ljubljani, med drugim tudi nosilec odlikovanja Republike Slovenije »Zlati red za zasluge«, ki ga je prejel leta 2005 in od leta 2014 nosilec naziva »Častni občan Občine Laško«, za izjemen prispevek na področju jezikoslovja in domoznanstva. Tomo se je rodil 30. julija 1938 v Laškem v soseščini, kjer sem tudi sam preživljal mladost. Leta 1963 je diplomiral iz slavistike na ljubljanski filozofski fakulteti in prav tam leta 1976 tudi doktoriral z disertacijo »Poglavja iz strukturalne analize slovenskega časopisnega stila«. Od leta 1963 do 1964 se je strokovno usposabljal v Pragi. Do leta 1972 je bil asistent na SAZU, nato do leta 1978 na ljubljanski filozofski fakulteti, ko je začel predavati slovenski knjižni jezik in stilistiko na Fakulteti za družbene vede v Ljubljani. V svojem raziskovalnem delu je obravnaval vprašanja stilistike poročevalstva, jezikovne kulture, terminologije, besediloslovja in računalniške obdelave slednje ter je bil avtor več knjig, slovarjev in učbenikov. Poleg vsega omenjenega pa je bil Tomo predvsem velik Laščan. Tako je bil zaljubljen v rojstno mesto, da se je predlani, na jesen svojega življenja skupaj z ženo iz Ljubljane preselil v Laško. Na naslovu v Mestni ulici 16 jima je bilo dano skupaj preživljati starost. Na občasnih srečanjih v novem domu, je beseda tekla o običajnem življenju in ob poslušanju njegovih misli, sem prijetno užival in se učil. Še posebej dobro sva se ujela ob pripravi mojih radijskih oddaj na nacionalnem radiju. Pogrešal bom njegovo kritiko in nasvete.
Spoštovani Tomo! Hvala ti za vse kar si storil za našo širšo in predvsem lokalno skupnost, ter hvala da sem lahko bil tvoj prijatelj.
Spoštovani Tomo! Hvala ti za vse kar si storil za našo širšo in predvsem lokalno skupnost, ter hvala da sem lahko bil tvoj prijatelj.
Martin Kokotec
Predsednik Krajevne skupnosti Laško
Predsednik Krajevne skupnosti Laško
»AED« APARAT
Avtomatski zunanji defibrilator ali AED je prenosna elektronska naprava, ki samodejno zazna motnjo srčnega ritma. Njegova uporaba je zelo preprosta, kajti namenjen je tako medicinskemu osebju kot laikom. Defibrilacija pomeni dovajanje električnega toka srčni mišici skozi prsno steno z namenom, da prekinemo srčni zastoj. V naši krajevni skupnosti se že dalj časa trudimo, da bi nekaj aparatov »AED« postavili tudi na podeželju. Nič nam ne pomaga aparat, ki je oddaljen nekaj kilometrov stran v mestu ali njegovi bližnji okolici. Zato smo si zastavili cilj, da v tem letu postavimo aparate v Rifengozdu pri Videc, na vrhu Ojstra pri Deželak in na Šmihelu pri Šterban. Tako bi vsaj za silo pokrili večji del podeželja naše krajevne skupnosti. Seveda so lokacije odvisne od stalnega električnega napajanja, zato pri tem uporabljamo lokacije, kjer so obstoječe javne razsvetljave. Tam so tako imenovana odjemna mesta, kjer je mogoče najenostavneje montirati in priklopiti AED aparat. V načrtu imamo seveda še druge lokacije kot so Strmca, Požnica in še kje, ki pa bodo prišle na vrsto prihodnje leto. V namen montaže omenjenega aparata smo že 14. februarja tega leta v sodelovanju s firmo EEA Medved d.o.o. iz Laškega pripravili potrebno omarico (na sliki), ki pa vse do danes (29.3.2022), ko sem sestavil ta članek, zeva prazna. Pristojni na Občini Laško se sicer izgovarjajo na birokratske zaplete glede nabave. Očitno nekateri še vedno živijo v nekih preteklih časih. No upajmo da jim bo uspelo in da bo omenjena omarica kmalu zapolnjena z AED aparatom. Zavedati se je treba, da je po našem mnenju strošek postavitve takega aparata v vsakem primeru upravičen. Najbolje je sicer, da aparata ni treba uporabiti, če pa smo z omenjenim aparatom rešili življenje enega človeka, smo naredili skoraj vse.
Avtomatski zunanji defibrilator ali AED je prenosna elektronska naprava, ki samodejno zazna motnjo srčnega ritma. Njegova uporaba je zelo preprosta, kajti namenjen je tako medicinskemu osebju kot laikom. Defibrilacija pomeni dovajanje električnega toka srčni mišici skozi prsno steno z namenom, da prekinemo srčni zastoj. V naši krajevni skupnosti se že dalj časa trudimo, da bi nekaj aparatov »AED« postavili tudi na podeželju. Nič nam ne pomaga aparat, ki je oddaljen nekaj kilometrov stran v mestu ali njegovi bližnji okolici. Zato smo si zastavili cilj, da v tem letu postavimo aparate v Rifengozdu pri Videc, na vrhu Ojstra pri Deželak in na Šmihelu pri Šterban. Tako bi vsaj za silo pokrili večji del podeželja naše krajevne skupnosti. Seveda so lokacije odvisne od stalnega električnega napajanja, zato pri tem uporabljamo lokacije, kjer so obstoječe javne razsvetljave. Tam so tako imenovana odjemna mesta, kjer je mogoče najenostavneje montirati in priklopiti AED aparat. V načrtu imamo seveda še druge lokacije kot so Strmca, Požnica in še kje, ki pa bodo prišle na vrsto prihodnje leto. V namen montaže omenjenega aparata smo že 14. februarja tega leta v sodelovanju s firmo EEA Medved d.o.o. iz Laškega pripravili potrebno omarico (na sliki), ki pa vse do danes (29.3.2022), ko sem sestavil ta članek, zeva prazna. Pristojni na Občini Laško se sicer izgovarjajo na birokratske zaplete glede nabave. Očitno nekateri še vedno živijo v nekih preteklih časih. No upajmo da jim bo uspelo in da bo omenjena omarica kmalu zapolnjena z AED aparatom. Zavedati se je treba, da je po našem mnenju strošek postavitve takega aparata v vsakem primeru upravičen. Najbolje je sicer, da aparata ni treba uporabiti, če pa smo z omenjenim aparatom rešili življenje enega človeka, smo naredili skoraj vse.
Martin Kokotec
Predsednik Krajevne skupnosti Laško
Predsednik Krajevne skupnosti Laško
OBJESTNOST
Šele dobro leto in pol je, kar smo asfaltirali cestni odsek v Brstniku do domačije Kranjčevih. Kot je v navadi ob taki priliki uredimo tudi cestno signalizacijo. Tu pa se začnejo težave, saj nekateri enostavno ne spoštujejo prometnih znakov. Gredo celo tako daleč, da enostavno prometni znak odstranijo če jim ni všeč. To je opazno tudi na priloženi sliki. V naši krajevni skupnosti smo priča taki objestnosti že dalj časa. Pred kratkim odstranjen prometni znak ni edina objestnost. Nedolgo tega so vandali izruvali obcestne stebričke, ki označujejo vozišče, obračali prometne znake ipd. Pred nekaj leti so v enem zamahu razbili pet (5) cestnih ogledal na državni cesti Laško-Svetina. Vedeti je treba, da za vsako postavitev prometne signalizacije pristojni občinski organ izda poseben sklep, ki ga nato izvrši Komunala Laško. To pomeni da noben znak ni postavljen kar tako, temveč na podlagi strokovne odločitve. Žal so očitno med nami ljudje, ki nasprotujejo vsemu in vsakomur in si enostavno dovolijo preveč. Če nekomu ne paše dotična omejitev v cestnem prometu, jo pač enostavno odstrani. Kje živimo bi se človek vprašal. V lokalni skupnosti se trudimo za napredek, ki pa ga nekateri enostavno ne zmorejo dojeti in gledajo le na osebne interese. V naši družbi je žal prisotne preveč objestnosti, zavisti, nevoščljivosti in še kaj bi se našlo. Imamo zato sicer pristojne organe kot so policisti, ki se bodo morali večkrat zapeljati po krajevnih cestah, oziroma biti na njih večkrat prisotni. Le na ta način bomo lahko vzdrževali potrebno kulturo obnašanja, ki je nekaterim popolnoma tuja. Ne upoštevajo navodil, da je potrebno za vsa dela na vseh javnih poteh in cestah pred začetkom le-teh pridobiti soglasje upravljalcev cest. Pretežko in s prevelikimi napori tako finančnimi kot fizičnimi pridemo do posodobljenih cest v naši krajevni skupnosti, zato bomo s pristojnimi organi naredili vse, da vandali ne bodo počenjali škode z objestnim obnašanjem na infrastrukturnih objektih, ki so naše skupno dobro.
Šele dobro leto in pol je, kar smo asfaltirali cestni odsek v Brstniku do domačije Kranjčevih. Kot je v navadi ob taki priliki uredimo tudi cestno signalizacijo. Tu pa se začnejo težave, saj nekateri enostavno ne spoštujejo prometnih znakov. Gredo celo tako daleč, da enostavno prometni znak odstranijo če jim ni všeč. To je opazno tudi na priloženi sliki. V naši krajevni skupnosti smo priča taki objestnosti že dalj časa. Pred kratkim odstranjen prometni znak ni edina objestnost. Nedolgo tega so vandali izruvali obcestne stebričke, ki označujejo vozišče, obračali prometne znake ipd. Pred nekaj leti so v enem zamahu razbili pet (5) cestnih ogledal na državni cesti Laško-Svetina. Vedeti je treba, da za vsako postavitev prometne signalizacije pristojni občinski organ izda poseben sklep, ki ga nato izvrši Komunala Laško. To pomeni da noben znak ni postavljen kar tako, temveč na podlagi strokovne odločitve. Žal so očitno med nami ljudje, ki nasprotujejo vsemu in vsakomur in si enostavno dovolijo preveč. Če nekomu ne paše dotična omejitev v cestnem prometu, jo pač enostavno odstrani. Kje živimo bi se človek vprašal. V lokalni skupnosti se trudimo za napredek, ki pa ga nekateri enostavno ne zmorejo dojeti in gledajo le na osebne interese. V naši družbi je žal prisotne preveč objestnosti, zavisti, nevoščljivosti in še kaj bi se našlo. Imamo zato sicer pristojne organe kot so policisti, ki se bodo morali večkrat zapeljati po krajevnih cestah, oziroma biti na njih večkrat prisotni. Le na ta način bomo lahko vzdrževali potrebno kulturo obnašanja, ki je nekaterim popolnoma tuja. Ne upoštevajo navodil, da je potrebno za vsa dela na vseh javnih poteh in cestah pred začetkom le-teh pridobiti soglasje upravljalcev cest. Pretežko in s prevelikimi napori tako finančnimi kot fizičnimi pridemo do posodobljenih cest v naši krajevni skupnosti, zato bomo s pristojnimi organi naredili vse, da vandali ne bodo počenjali škode z objestnim obnašanjem na infrastrukturnih objektih, ki so naše skupno dobro.
Martin Kokotec
Predsednik Krajevne skupnosti Laško
Predsednik Krajevne skupnosti Laško
MOJ RODNI KRAJ, MOJ RODNI DOM
Ta naslov znane Avsenikove pesmi sem uporabil za uvod v moj prispevek. Kdo se kdaj pa kdaj ne spomni na svoj rodni kraj. Tisti ki ves čas več ali manj živimo v domačem okolju se tega niti ne spomnimo, ali pač. Se pa tega zagotovo dostikrat spomnijo tisti, ki so si življenjsko eksistenco našli zunaj naše občine, pa tudi zunaj naše države, torej v tujini. Takim ljudem pomenijo informacije o domačem kraju največ. Laški bilten je za takšne primere idealna rešitev. Sicer je bilten prvenstveno namenjen predvsem občanom naše laške občine in lahko rečem, da smo lahko vsi občani srečni da imamo takšno glasilo, ki nas vsaka dva meseca seznani z dogajanjem v naši občini. Lepo je da se je uredništvo potrudilo in da je bilten dostopen tudi na spletu, vendar vsem takšna oblika ni najbolj prijazna. Še posebej je to težava za starejše ljudi, ki niso vešči rokovanja z računalnikom. Glede na to, da v laški občini vsako gospodinjstvo dobi tiskani izvod biltena brezplačno, takih težav ni opaziti. V naši krajevni skupnosti se zato že dalj časa trudimo, da bi tistim krajanom, ki živijo izven naše občine in ki si seveda to želijo, omogočili prejemanje laškega biltena po pošti. V preteklosti smo tako na uredništvo biltena poslali kar nekaj naslovov nekdanjih Laščank in Laščanov in kolikor nam je znano, so prejemniki zelo zadovoljni, da ne rečem navdušeni nad to možnostjo, pa tudi nad kvaliteto glasila. Zato menim, da bi s takšno prakso veljalo nadaljevati, navkljub stroškom ki ob tem nastajajo. Vez z nekdanjimi krajani ki jo na ta način vzdržujemo je zagotovo spoštovanja vredna. Zato sem prepričan, da bodo tudi v prihodnje v uredništvu biltena imeli posluh za takšne naše pobude oziroma predloge. Zavedam se, da je za to potrebno povečati naklado, pa vendar mislim, da je to potrebno, tudi iz že prej omenjenih razlogov. Zadovoljstvo vseh odtehta tudi dodatne stroške. Hvala za razumevanje.
ZNANKA IZ SOSEDNJE ULICE
Ta naslov znane Avsenikove pesmi sem uporabil za uvod v moj prispevek. Kdo se kdaj pa kdaj ne spomni na svoj rodni kraj. Tisti ki ves čas več ali manj živimo v domačem okolju se tega niti ne spomnimo, ali pač. Se pa tega zagotovo dostikrat spomnijo tisti, ki so si življenjsko eksistenco našli zunaj naše občine, pa tudi zunaj naše države, torej v tujini. Takim ljudem pomenijo informacije o domačem kraju največ. Laški bilten je za takšne primere idealna rešitev. Sicer je bilten prvenstveno namenjen predvsem občanom naše laške občine in lahko rečem, da smo lahko vsi občani srečni da imamo takšno glasilo, ki nas vsaka dva meseca seznani z dogajanjem v naši občini. Lepo je da se je uredništvo potrudilo in da je bilten dostopen tudi na spletu, vendar vsem takšna oblika ni najbolj prijazna. Še posebej je to težava za starejše ljudi, ki niso vešči rokovanja z računalnikom. Glede na to, da v laški občini vsako gospodinjstvo dobi tiskani izvod biltena brezplačno, takih težav ni opaziti. V naši krajevni skupnosti se zato že dalj časa trudimo, da bi tistim krajanom, ki živijo izven naše občine in ki si seveda to želijo, omogočili prejemanje laškega biltena po pošti. V preteklosti smo tako na uredništvo biltena poslali kar nekaj naslovov nekdanjih Laščank in Laščanov in kolikor nam je znano, so prejemniki zelo zadovoljni, da ne rečem navdušeni nad to možnostjo, pa tudi nad kvaliteto glasila. Zato menim, da bi s takšno prakso veljalo nadaljevati, navkljub stroškom ki ob tem nastajajo. Vez z nekdanjimi krajani ki jo na ta način vzdržujemo je zagotovo spoštovanja vredna. Zato sem prepričan, da bodo tudi v prihodnje v uredništvu biltena imeli posluh za takšne naše pobude oziroma predloge. Zavedam se, da je za to potrebno povečati naklado, pa vendar mislim, da je to potrebno, tudi iz že prej omenjenih razlogov. Zadovoljstvo vseh odtehta tudi dodatne stroške. Hvala za razumevanje.
Martin Kokotec
Predsednik Krajevne skupnosti Laško
Predsednik Krajevne skupnosti Laško
ZNANKA IZ SOSEDNJE ULICE
Zdovčevo Štefko iz gostilne Šuhel na Strmci pri Laškem vam verjetno ni potrebno posebej predstavljati. Kdo ne pozna njene gostilne, ki kadar so vhodna vrata odprta, še vedno prijazno vabi k obisku. Sredi jesenskega dopoldneva, bilo je v četrtek 18. novembra, pa smo se k njej odpravili s posebnim namenom. Štefka Zdovc je kot naša najstarejša krajanka živeča v Krajevni skupnosti Laško ta dan praznovala 98. rojstni dan. Kot predstavniki kraja in Rdečega križa, smo čutili dolžnost, da ji osebno zaželimo vse najboljše, obilo sreče in zdravja ob visokem jubileju. Vse to smo izpeljali ob prisotnosti Petkove Erike, ki skrbno bdi nad Štefkinim počutjem in jo tako vsakodnevno tudi obišče. Kljub častitljivim letom, nas je Štefka skrbno postregla in ob upoštevanju vse veljavnih pravil (PCT), nam je čas ob obujanju spominov kar prehitro minil. Pred odhodom smo seveda morali obljubiti da se ob priliki spet oglasimo, sicer nas prijazna gostiteljica ne bi spustila domov. Na steni ob šanku visi med drugimi priznanji tudi »Srebrni grb Občine Laško« ki ga je Šfefka prejela leta 2003 ob njeni 80. obletnici. Pogled nanj mi je utrnil misel, da bo čez dve leti potrebno ponovno razmisliti o »Grbu«, vendar žlahtnejšemu. Naj se v imenu vseh ki smo ji pripravili prijetno presenečenje zahvalim za vse dobrote in izkazano gostoljubnost. Še na mnoga zdrava leta!
Martin Kokotec
Predsednik Krajevne skupnosti Laško
Predsednik Krajevne skupnosti Laško
OŽIVELI STRMŠKI HRIB
V soboto 6. novembra nam je uspelo dokončati asfaltiranje treh odsekov cest na vrhu strmškega hriba in sicer do hišnih številk Strmca 59, 60 in 61. Gre za družine Radosavljevič, Čokelc in Napret. Kaj so omenjeni krajani naredili, oziroma kako so pripravili spodnji ustroj cest se zdi skoraj neverjetno. Lahko so vzorčen primer ostalim potencialnim kandidatom v naši krajevni skupnosti, ki si želijo in načrtujejo posodobitev cest na svojih območjih. Na priloženih slikah je moč videti nekaj novega cestišča in pa ekipo mož, ki je zaslužna za uspešno dokončanje del. Opravili so izjemno delo, za kar se jim iskreno zahvaljujemo. Želimo jim, da s svojimi mladimi družinami uživajo v svojem okolju, ki sedaj ko smo uspeli ceste asfaltirati, kaže popolnoma drugo in lepšo podobo. Srečno in varno vožnjo želimo.
Martin Kokotec
Predsednik Krajevne skupnosti Laško
Predsednik Krajevne skupnosti Laško
SPOMINSKA PLAKETA
20. oktobra 2021 smo na proslavi ob tridesetletnici osamosvojitve in vojne za Republiko Slovenijo, ki je bila v Otročjem centru-kino Laško prejeli spominsko plaketo. Območnemu združenju Zveze častnikov Slovenije, Zveze veteranov vojne za Slovenijo in Policijskemu veteranskemu društvu Sever Laško se ob tej priliki zahvaljujemo za pozornost in jim želimo še naprej uspešno delovanje in sodelovanje z nami.
20. oktobra 2021 smo na proslavi ob tridesetletnici osamosvojitve in vojne za Republiko Slovenijo, ki je bila v Otročjem centru-kino Laško prejeli spominsko plaketo. Območnemu združenju Zveze častnikov Slovenije, Zveze veteranov vojne za Slovenijo in Policijskemu veteranskemu društvu Sever Laško se ob tej priliki zahvaljujemo za pozornost in jim želimo še naprej uspešno delovanje in sodelovanje z nami.
Martin Kokotec
Predsednik Krajevne skupnosti Laško
Predsednik Krajevne skupnosti Laško
V sredo 29. 9. 2021 nas je presenetilo neurje, ki ga zlepa še ni bilo v naših krajih. Narava je spet pokazala svoj moč, mi pa smo lahko opazovali svojo nemoč. Na slikah je vidno kakšno razdejanje je nastalo na cesti, ki vodi do družine Baak v Brstniku pri Laškem. Pa ne samo do njune domačije, tudi drugod na področju naše krajevne skupnosti v Rifengozdu, Doblatini, Požnici, Tovstem, Debru in še kje bi lahko posneli podobne slike. Omenjena zakonca sta bila v danem trenutku odrezana od sveta. Škode je ogromno, tudi tam, kjer so bile ceste solidno urejene. Padavin je bilo enostavno preveč in vodotoki so prestopili svoje meje. Precej škode je tudi tam, kjer so vodotoki zaprti, ali pa premajhnih dimenzij in posledično niso zmožni pretoka večjih količin vode. Sanacija škode bo trajala dalj časa, od občinskih organov pa pričakujemo finančno pomoč in sodelovanje pri odpravi posledic.
Martin Kokotec
Predsednik Krajevne skupnosti Laško
Predsednik Krajevne skupnosti Laško
OTVORITEV SANIRANE CESTE IN PLAZU NA OJSTREM
V prijetnem sončnem popoldnevu smo se v sredo 8.9.2021 zbrali pred domačijo Pegančevih na Ojstrem 15a in prisostvovali otvoritvi, ki sta jo z rezanjem traku izvedla domačina Irena in Bojan ob prisotnosti župana Franca Zdolška. Gre za projekt, ki bi mu moderno lahko rekli javno zasebno partnerstvo. Že v preteklosti, še posebej pa v sedanjem času, je omenjena družina precej sredstev vložila v urejanje okolja, zato je prav, da je tudi Občina Laško prepoznala njihov trud in pristopila k sanaciji plazu in preplastitvi ceste. Lahko bi rekli, da je omenjen projekt vzorčen primer, v katerem pride pregovor »v slogi je moč« do polnega izraza. Takšnega sodelovanja krajanov z lokalno skupnostjo si v bodoče lahko le želimo. Vsem ki so na kakršenkoli način sodelovali pri uresničevanju tega projekta, se v imenu Krajevne skupnosti Laško iskreno zahvaljujem, domačim pa zahvala za organizacijo prijetnega popoldneva.
V prijetnem sončnem popoldnevu smo se v sredo 8.9.2021 zbrali pred domačijo Pegančevih na Ojstrem 15a in prisostvovali otvoritvi, ki sta jo z rezanjem traku izvedla domačina Irena in Bojan ob prisotnosti župana Franca Zdolška. Gre za projekt, ki bi mu moderno lahko rekli javno zasebno partnerstvo. Že v preteklosti, še posebej pa v sedanjem času, je omenjena družina precej sredstev vložila v urejanje okolja, zato je prav, da je tudi Občina Laško prepoznala njihov trud in pristopila k sanaciji plazu in preplastitvi ceste. Lahko bi rekli, da je omenjen projekt vzorčen primer, v katerem pride pregovor »v slogi je moč« do polnega izraza. Takšnega sodelovanja krajanov z lokalno skupnostjo si v bodoče lahko le želimo. Vsem ki so na kakršenkoli način sodelovali pri uresničevanju tega projekta, se v imenu Krajevne skupnosti Laško iskreno zahvaljujem, domačim pa zahvala za organizacijo prijetnega popoldneva.
Martin Kokotec
Predsednik Krajevne skupnosti Laško
Predsednik Krajevne skupnosti Laško
DEMOKRACIJA NA CESTI
Predzadnjo soboto v avgustu smo imeli v načrtu preplastitev dela asfaltirane ceste v naselju Bukovca, ki je bila zelo poškodovana zaradi prevoza nenormalnih tovorov v preteklosti. Tisto jutro se je začelo precej pestro. Vodja izvajalcev nas je obvestil, da so nekatere ovire, ki preprečujejo izvajanje predvidenih del. S skupnimi močmi tako krajanov, kakor tudi ostalih predstavnikov lokalnih skupnosti smo zadevo uspešno rešili in asfalterji so lahko dokončali predvideno delo. Gre za klanec proti vasi Bukovca ki je sedaj primerno posodobljen v veselje vseh uporabnikov. Še posebej se bo to pokazalo v zimskem času, saj je bil ta odsek včasih slabo prevozen. Žal se moramo s takimi težavami ukvarjati v naši krajevni skupnosti kar prepogosto. Nekateri si pač vzamejo pravico, da odločajo v imenu vseh ostalih krajanov. Že tako je izredno težko zagotoviti potrebna sredstva za posamezne investicije, ko pa sicer po dolgem času pride do realizacije, se pojavi problem, ki nas včasih prav osupne. V krajevni skupnosti se trudimo v okviru svojih možnosti in smo vedno pripravljeni na pogovor s komerkoli in kadarkoli, vendar le na korektni osnovi, saj nam le tak način lahko prinese boljšo bodočnost.
Predzadnjo soboto v avgustu smo imeli v načrtu preplastitev dela asfaltirane ceste v naselju Bukovca, ki je bila zelo poškodovana zaradi prevoza nenormalnih tovorov v preteklosti. Tisto jutro se je začelo precej pestro. Vodja izvajalcev nas je obvestil, da so nekatere ovire, ki preprečujejo izvajanje predvidenih del. S skupnimi močmi tako krajanov, kakor tudi ostalih predstavnikov lokalnih skupnosti smo zadevo uspešno rešili in asfalterji so lahko dokončali predvideno delo. Gre za klanec proti vasi Bukovca ki je sedaj primerno posodobljen v veselje vseh uporabnikov. Še posebej se bo to pokazalo v zimskem času, saj je bil ta odsek včasih slabo prevozen. Žal se moramo s takimi težavami ukvarjati v naši krajevni skupnosti kar prepogosto. Nekateri si pač vzamejo pravico, da odločajo v imenu vseh ostalih krajanov. Že tako je izredno težko zagotoviti potrebna sredstva za posamezne investicije, ko pa sicer po dolgem času pride do realizacije, se pojavi problem, ki nas včasih prav osupne. V krajevni skupnosti se trudimo v okviru svojih možnosti in smo vedno pripravljeni na pogovor s komerkoli in kadarkoli, vendar le na korektni osnovi, saj nam le tak način lahko prinese boljšo bodočnost.
Martin Kokotec
Predsednik Krajevne skupnosti Laško
Predsednik Krajevne skupnosti Laško
ZNANEC IZ SOSEDNJE ULICE
Karl Košak, ki ga domačini kličemo Drago, se je rodil 13. oktobra 1951, v družini, kjer je oče delal v rudniku, mati pa gospodinjila. Po končani osnovni šoli v Laškem se je vpisal v ekonomsko šolo v Celju. Takoj po končani srednji šoli se je zaposlil v laški enoti Banke Celje. Za leto in pol je delo v banki zamenjal za služenje vojaščine, najprej v Somboru v Vojvodini, nato pa v Bosni v Tuzli. Maja 1972 se je vrnil na delo v banko. Isto leto se je kot izredni študent vpisal na Višjo komercialno šolo v Mariboru. Po končanem študiju ob delu je leta 1975 diplomiral, v službi pa napredoval v vodjo laške banke. Kot poznavalca finančne stroke je bil leta 1978 vključen v Izvršni svet občine Laško, kar je opravljal ob rednem delu v banki. Poleg tega je takrat vpisal izredni študij na drugi stopnji ekonomske fakultete in tam diplomiral leta 1981. Ob volitvah leta 1982 ga je Skupščina občine Laško izvolila za predsednika Izvršnega sveta občine Laško. Predsednik občinske vlade je bil do leta 1986. Poleg rednih aktivnosti, kot predsednika izvršnega sveta, se je v času njegovega mandata v Laškem zgradil nov most čez reko Savinjo, postavilo skladišče za zbiranje odpadnih surovin, porušil in postavil nov hotel Hum, začele aktivnosti na področju razvoja telefonskega kabelskega omrežja. Po izteku štiriletnega mandata na občini je sprejel delo finančnega direktorja v firmi TIM Laško. Po odhodu direktorja Jožeta Staniča v Gorenje ga je delavski svet imenoval za predsednika kolektivnega poslovodnega organa v TIM-u Laško. Po dveh letih je predal vodenje delovne organizacije Jožetu Pušniku, sam pa se je vrnil na vodenje finančne službe, ki jo je opravljal do upokojitve v letu 2013. Še v času, ko je opravljal delo na občini in še potem, je opravljal naloge predsednika Samoupravne interesen skupnosti za PTT promet celjske regije. Tako je lahko tudi pripomogel, da smo v Laškem zgradili novo telefonsko centralo in zatem razširili telefonsko omrežje tudi na oddaljena območja in vasi. Marca 1987 je bil izvoljen za predsednika Sveta Krajevne skupnosti Laško. V tistih časih je moral usklajevati želje in hotenja krajanov v samem mestu in potrebe krajanov izven centra. Želje med kulturo in komunalno in cestno infrastrukturo so se usklajevale na zborih krajanov, kjer se je še zadnjič, že med družbenimi spremembami dogovarjalo o uvedbi žal neuspešno izglasovanega samoprispevka. Krajevno skupnost Laško je vodil dva mandata. Enega še v času socialističnega sistema, druge pa v razburkanih časih uveljavljanja novega družbenega reda, ko se je ugotavljala sploh smiselnost obstoja krajevnih skupnosti in njihovega financiranja. Delo predsednika Sveta KS Laško je do takrat bilo volontersko. Takšno žalostno stanje je trajalo vse do leta 1996, ko se je z novimi lokalnimi volitvami in urejenim financiranjem izvolilo novo vodstvo krajevne skupnosti. Tako je lahko dolžnost predsednika končno predal nasledniku Jožetu Rajhu.
Za njegov doprinos k razvoju občine in krajevne skupnosti se mu ob tej priliki vsaj na ta način iskreno zahvaljujemo. Ob njegovem okroglem jubileju "70 let" , ki ga praznuje sredi oktobra, pa mu kličemo še na mnoga zdrava leta.
Karl Košak, ki ga domačini kličemo Drago, se je rodil 13. oktobra 1951, v družini, kjer je oče delal v rudniku, mati pa gospodinjila. Po končani osnovni šoli v Laškem se je vpisal v ekonomsko šolo v Celju. Takoj po končani srednji šoli se je zaposlil v laški enoti Banke Celje. Za leto in pol je delo v banki zamenjal za služenje vojaščine, najprej v Somboru v Vojvodini, nato pa v Bosni v Tuzli. Maja 1972 se je vrnil na delo v banko. Isto leto se je kot izredni študent vpisal na Višjo komercialno šolo v Mariboru. Po končanem študiju ob delu je leta 1975 diplomiral, v službi pa napredoval v vodjo laške banke. Kot poznavalca finančne stroke je bil leta 1978 vključen v Izvršni svet občine Laško, kar je opravljal ob rednem delu v banki. Poleg tega je takrat vpisal izredni študij na drugi stopnji ekonomske fakultete in tam diplomiral leta 1981. Ob volitvah leta 1982 ga je Skupščina občine Laško izvolila za predsednika Izvršnega sveta občine Laško. Predsednik občinske vlade je bil do leta 1986. Poleg rednih aktivnosti, kot predsednika izvršnega sveta, se je v času njegovega mandata v Laškem zgradil nov most čez reko Savinjo, postavilo skladišče za zbiranje odpadnih surovin, porušil in postavil nov hotel Hum, začele aktivnosti na področju razvoja telefonskega kabelskega omrežja. Po izteku štiriletnega mandata na občini je sprejel delo finančnega direktorja v firmi TIM Laško. Po odhodu direktorja Jožeta Staniča v Gorenje ga je delavski svet imenoval za predsednika kolektivnega poslovodnega organa v TIM-u Laško. Po dveh letih je predal vodenje delovne organizacije Jožetu Pušniku, sam pa se je vrnil na vodenje finančne službe, ki jo je opravljal do upokojitve v letu 2013. Še v času, ko je opravljal delo na občini in še potem, je opravljal naloge predsednika Samoupravne interesen skupnosti za PTT promet celjske regije. Tako je lahko tudi pripomogel, da smo v Laškem zgradili novo telefonsko centralo in zatem razširili telefonsko omrežje tudi na oddaljena območja in vasi. Marca 1987 je bil izvoljen za predsednika Sveta Krajevne skupnosti Laško. V tistih časih je moral usklajevati želje in hotenja krajanov v samem mestu in potrebe krajanov izven centra. Želje med kulturo in komunalno in cestno infrastrukturo so se usklajevale na zborih krajanov, kjer se je še zadnjič, že med družbenimi spremembami dogovarjalo o uvedbi žal neuspešno izglasovanega samoprispevka. Krajevno skupnost Laško je vodil dva mandata. Enega še v času socialističnega sistema, druge pa v razburkanih časih uveljavljanja novega družbenega reda, ko se je ugotavljala sploh smiselnost obstoja krajevnih skupnosti in njihovega financiranja. Delo predsednika Sveta KS Laško je do takrat bilo volontersko. Takšno žalostno stanje je trajalo vse do leta 1996, ko se je z novimi lokalnimi volitvami in urejenim financiranjem izvolilo novo vodstvo krajevne skupnosti. Tako je lahko dolžnost predsednika končno predal nasledniku Jožetu Rajhu.
Za njegov doprinos k razvoju občine in krajevne skupnosti se mu ob tej priliki vsaj na ta način iskreno zahvaljujemo. Ob njegovem okroglem jubileju "70 let" , ki ga praznuje sredi oktobra, pa mu kličemo še na mnoga zdrava leta.
Martin Kokotec
Predsednik Krajevne skupnosti Laško
Predsednik Krajevne skupnosti Laško
JOŽE STANIČ
Na koledarju, ki je visel v Pivovarni Laško je bilo leto 1964. Tistega leta je začel svojo delovno kariero 23 letni Jože Stanič. Poln energije in zagnanosti ter volje spremeniti ta svet, je prišel iz Kapel pri Brežicah, kjer se je rodil 9.7.1941. Kot majhen otrok je bil med drugo svetovno vojno za štiri leta izseljen-pregnan v Nemčijo. Leta 1948 je obiskoval osnovno šolo v Kapelah in nižjo gimnazijo v Dobovi. Leta 1964 je končal srednjo kmetijsko šolo v Mariboru in nato še prvo stopnjo biotehniške fakultete v Ljubljani. V pivovarno je prišel jeseni leta 1964, ko je znašala celoletna proizvodnja 140.000 hl. to je toliko, kot je znašala proizvodnja v mesecu juliju leta 1980, ko je modernizirano pivovarno zapuščal. V tistem času, ko je prišel v pivovarno je bila navada, da si kljub izobrazbi moral prijeti za delo v proizvodnji, torej v bazi. Izkazal se je in pot ga je pripeljala do tehničnega vodje, nato pa do direktorja Pivovarne Laško, kjer je ostal do leta 1980. Ker je želel okusiti še kaj drugega, je med letom 1980 in 1984 vodil bančne posle v Banki Celje. Nato pa spet v Laško in sicer od 1984 do 1987 direktoruje v Timu, nakar ga še istega leta zvabijo v velenjsko Gorenje. Tam pa leta 1990 postane generalni direktor tega svetovnega velikana in ga izjemno uspešno vodi vse do upokojitve leta 2003. Razsežnosti delovanja Jožeta Staniča izven gospodarstva so bile raznolike. Bil je med drugim predsednik Krajevne skupnosti v Laškem, predsednik Združenja delodajalcev Slovenije, predsednik Ekonomsko-socialnega sveta, nenazadnje tudi podpredsednik Državnega sveta Republike Slovenije. Za svoje uspešno delo pri vodenju gospodarskih družb je Jože Stanič leta 1996 prejel nagrado GZS za posebne dosežke v gospodarstvu, leta 1991 pa Priznanje manager leta, ki ga podeljuje Združenje manager. v letu 2000 je prejel priznanje časopisa Finance za izjemne dosežke v gospodarstvu. Predsednik republike pa je Jožetu Staniču leta 2000 podelil odlikovanje Srebrni častni znak svobode Republike Slovenije. Že zgolj omenjeni fragmenti iz življenjske in delovne poti Jožeta Staniča zgovorno pričajo o osebnosti, ki je vidno zaznamovala našo novejšo gospodarsko in krajevno zgodovino. Je pa njegove kvalitete prepoznala tudi lokalna skupnost in tako je lansko leto (2020) bil imenovan za dobitnika najvišjega občinskega priznanja »Zlatega grba« Občine Laško. Zaradi okoliščin mu je bil le-ta podeljen pred kratkim na minuli občinski proslavi. Smo pa se v Krajevni skupnosti v Laškem spomnili njegovega 80. rojstnega dne in dan pred tem v četrtek 8.7.2021 izvedli »ofiranje«. Na čelu s kapelnikom Ivanom Medvedom in godbo na pihala z Vrha nad Laškim smo se v večernih urah zbrali in jo družno mahnili na »Majerhof« k Staničevim. Z že prisotnim glasbenim triom so vsi glasbeniki skupaj priredili pravšen koncert in presenečenje je bilo popolno. Veselja kar ni bilo konec. Za minuli jubilej Jožetu Staniču v imenu Krajevne skupnosti Laško kličemo še na mnoga zdrava leta.
Na koledarju, ki je visel v Pivovarni Laško je bilo leto 1964. Tistega leta je začel svojo delovno kariero 23 letni Jože Stanič. Poln energije in zagnanosti ter volje spremeniti ta svet, je prišel iz Kapel pri Brežicah, kjer se je rodil 9.7.1941. Kot majhen otrok je bil med drugo svetovno vojno za štiri leta izseljen-pregnan v Nemčijo. Leta 1948 je obiskoval osnovno šolo v Kapelah in nižjo gimnazijo v Dobovi. Leta 1964 je končal srednjo kmetijsko šolo v Mariboru in nato še prvo stopnjo biotehniške fakultete v Ljubljani. V pivovarno je prišel jeseni leta 1964, ko je znašala celoletna proizvodnja 140.000 hl. to je toliko, kot je znašala proizvodnja v mesecu juliju leta 1980, ko je modernizirano pivovarno zapuščal. V tistem času, ko je prišel v pivovarno je bila navada, da si kljub izobrazbi moral prijeti za delo v proizvodnji, torej v bazi. Izkazal se je in pot ga je pripeljala do tehničnega vodje, nato pa do direktorja Pivovarne Laško, kjer je ostal do leta 1980. Ker je želel okusiti še kaj drugega, je med letom 1980 in 1984 vodil bančne posle v Banki Celje. Nato pa spet v Laško in sicer od 1984 do 1987 direktoruje v Timu, nakar ga še istega leta zvabijo v velenjsko Gorenje. Tam pa leta 1990 postane generalni direktor tega svetovnega velikana in ga izjemno uspešno vodi vse do upokojitve leta 2003. Razsežnosti delovanja Jožeta Staniča izven gospodarstva so bile raznolike. Bil je med drugim predsednik Krajevne skupnosti v Laškem, predsednik Združenja delodajalcev Slovenije, predsednik Ekonomsko-socialnega sveta, nenazadnje tudi podpredsednik Državnega sveta Republike Slovenije. Za svoje uspešno delo pri vodenju gospodarskih družb je Jože Stanič leta 1996 prejel nagrado GZS za posebne dosežke v gospodarstvu, leta 1991 pa Priznanje manager leta, ki ga podeljuje Združenje manager. v letu 2000 je prejel priznanje časopisa Finance za izjemne dosežke v gospodarstvu. Predsednik republike pa je Jožetu Staniču leta 2000 podelil odlikovanje Srebrni častni znak svobode Republike Slovenije. Že zgolj omenjeni fragmenti iz življenjske in delovne poti Jožeta Staniča zgovorno pričajo o osebnosti, ki je vidno zaznamovala našo novejšo gospodarsko in krajevno zgodovino. Je pa njegove kvalitete prepoznala tudi lokalna skupnost in tako je lansko leto (2020) bil imenovan za dobitnika najvišjega občinskega priznanja »Zlatega grba« Občine Laško. Zaradi okoliščin mu je bil le-ta podeljen pred kratkim na minuli občinski proslavi. Smo pa se v Krajevni skupnosti v Laškem spomnili njegovega 80. rojstnega dne in dan pred tem v četrtek 8.7.2021 izvedli »ofiranje«. Na čelu s kapelnikom Ivanom Medvedom in godbo na pihala z Vrha nad Laškim smo se v večernih urah zbrali in jo družno mahnili na »Majerhof« k Staničevim. Z že prisotnim glasbenim triom so vsi glasbeniki skupaj priredili pravšen koncert in presenečenje je bilo popolno. Veselja kar ni bilo konec. Za minuli jubilej Jožetu Staniču v imenu Krajevne skupnosti Laško kličemo še na mnoga zdrava leta.
Martin Kokotec
Predsednik Krajevne skupnosti Laško
Predsednik Krajevne skupnosti Laško
JOŽE KUŽNIK
Jojo kot ga kličemo znanci in prijatelji je sin Jožeta, doma iz Kočevja in Frančiške, roj. Urankar, doma iz Laškega. Oče in mama sta se spoznala, ko je oče prišel delat v tekstilno tovarno v Laško. Ob grozeči vojni nevarnosti pa je oče iz Laškega odšel delat na železnico v Maribor, misleč, da bo pri državnem podjetju bolj varen pred vpoklicem v vojsko. Tako sta se leta 1942 poročila v baziliki Matere milosti v Mariboru in si z mamo v Mariboru ustvarila dom. Vendar oče tudi v Mariboru ni bil varen pred vpoklicem v vojsko. Aprila leta 1944 so Nemci očeta nasilno mobilizirali v nemško vojsko, 2. julija istega leta pa se je Jojo rodil v celjski bolnišnici. Ko je oče odšel v vojsko, sta mamina starša, ki sta živela v Laškem, mami svetovala naj pride k njima v Laško, da ne bo v nosečnosti sama v Mariboru. Tako je mama prišla v Laško in rodila v celjski bolnišnici. Štiri mesece po rojstvu pa je oče na ruski fronti padel. Mama je ostala vdova in se ni več poročila. Za stalno je ostala v Laškem. Je pa očeta v veliki meri nadomeščal stari oče Karel Urankar, kateremu se mora Jojo v veliki meri zahvaliti za duhovniški poklic. Rodil se je zdrav, ko je bil star dobri dve leti, pa je stara mama opazila, da z njegovo nogo nekaj ni v redu in je na to opozorila mamo. Začeli so se zdravniški pregledi in končna diagnoza je bila »tuberkulozni coxitis desnega kolka« (tuberkulozno vnetje desnega kolka). In začelo se je dolgotrajno zdravljenje: mavec (gips) na desni nogi od prstov do pasu. Mama ga je vsaka dva meseca z vlakom vozila v Ljubljano na Ortopedsko kliniko, da so mu sneli mavčno oblogo, ga okopali in nogo ponovno »zagipsali«. Nato pa z vlakom spet nazaj v Laško. To je trajalo celih osem let, vmes je bil dve leti v otroški bolnišnici Kantrida pri Reki na Hrvaškem. Tam je v bolnišnici opravil prvi in pol drugega razreda osnovne šole. Nato je šolanje nadaljeval v Laškem. Za tem je še dve leti na nogi nosil železno opornico, da se je noga utrdila in da je končno lahko sam shodil. Je pa šepal, zaradi krajše desne noge. Ko je v Laško prišel za župnika g. Franc Korban, je postal ministrant. Kljub invalidnosti je bil aktivno vpet v življenje župnije, tako da so mnogi menili, da bo po maturi v Celju vstopil v bogoslovje – on pa se je vpisal na gradbeno fakulteto. Nekega dne, pri pisanju kolokvija, sredi drugega letnika, je na začetku, še preden so začeli pisati test, le-tega vrnil profesorju, ter zapustil predavalnico in tudi gradbeno fakulteto. Naslednje leto se je vpisal na Teološko fakulteto in vstopil v bogoslovje v Ljubljani. Po treh letih v Ljubljani so se mariborski bogoslovci preselili in nadaljevali študij na mariborskem oddelku Teološke fakultete. 29. junija 1971 ga je mariborski škof dr. Maksimilijan Držečnik posvetil v duhovnika. Jojota pogosto spremlja številka 7. Po mašniškem posvečenju je sedem let služboval v Celju, sedem let v Stranicah, sedem let v Mariboru, sedem let v Šentilju pri Velenju in nenazadnje nekaj let ponovno v Mariboru, da bi nazadnje svoje aktivno delo zaključil kot kancler v novo ustanovljeni škofiji v Celju z nazivom monsignor. Moji spomini na Jojota segajo v mladostna leta, saj sva bila tako rekoč soseda. Igranje na kitaro in petje mu je bilo dano, prav tako pa se spominjam s kakšnim veseljem smo otroci takrat fotografirali in nato v kleti pri njem doma razvijali slike. Bili so čudoviti nepozabni časi druženja in veselja. Ob njegovi »Zlati maši«, ki smo jo obhajali pred kratkim, dober teden po njegovem 77. rojstnem dnevu v laški cerkvi, Jojotu želim še mnogo zdravih in srečnih let, ter da bi s pomočjo Urankar Lajčija, ki skrbno bdi nad njim in mu pomaga, še velikokrat našel pot iz njegovega sedanjega bivališča v domu »Sv. Jožefa« v Celju na obisk rojstnega kraja v Laškem, kjer si vedno dobrodošel.
Jojo kot ga kličemo znanci in prijatelji je sin Jožeta, doma iz Kočevja in Frančiške, roj. Urankar, doma iz Laškega. Oče in mama sta se spoznala, ko je oče prišel delat v tekstilno tovarno v Laško. Ob grozeči vojni nevarnosti pa je oče iz Laškega odšel delat na železnico v Maribor, misleč, da bo pri državnem podjetju bolj varen pred vpoklicem v vojsko. Tako sta se leta 1942 poročila v baziliki Matere milosti v Mariboru in si z mamo v Mariboru ustvarila dom. Vendar oče tudi v Mariboru ni bil varen pred vpoklicem v vojsko. Aprila leta 1944 so Nemci očeta nasilno mobilizirali v nemško vojsko, 2. julija istega leta pa se je Jojo rodil v celjski bolnišnici. Ko je oče odšel v vojsko, sta mamina starša, ki sta živela v Laškem, mami svetovala naj pride k njima v Laško, da ne bo v nosečnosti sama v Mariboru. Tako je mama prišla v Laško in rodila v celjski bolnišnici. Štiri mesece po rojstvu pa je oče na ruski fronti padel. Mama je ostala vdova in se ni več poročila. Za stalno je ostala v Laškem. Je pa očeta v veliki meri nadomeščal stari oče Karel Urankar, kateremu se mora Jojo v veliki meri zahvaliti za duhovniški poklic. Rodil se je zdrav, ko je bil star dobri dve leti, pa je stara mama opazila, da z njegovo nogo nekaj ni v redu in je na to opozorila mamo. Začeli so se zdravniški pregledi in končna diagnoza je bila »tuberkulozni coxitis desnega kolka« (tuberkulozno vnetje desnega kolka). In začelo se je dolgotrajno zdravljenje: mavec (gips) na desni nogi od prstov do pasu. Mama ga je vsaka dva meseca z vlakom vozila v Ljubljano na Ortopedsko kliniko, da so mu sneli mavčno oblogo, ga okopali in nogo ponovno »zagipsali«. Nato pa z vlakom spet nazaj v Laško. To je trajalo celih osem let, vmes je bil dve leti v otroški bolnišnici Kantrida pri Reki na Hrvaškem. Tam je v bolnišnici opravil prvi in pol drugega razreda osnovne šole. Nato je šolanje nadaljeval v Laškem. Za tem je še dve leti na nogi nosil železno opornico, da se je noga utrdila in da je končno lahko sam shodil. Je pa šepal, zaradi krajše desne noge. Ko je v Laško prišel za župnika g. Franc Korban, je postal ministrant. Kljub invalidnosti je bil aktivno vpet v življenje župnije, tako da so mnogi menili, da bo po maturi v Celju vstopil v bogoslovje – on pa se je vpisal na gradbeno fakulteto. Nekega dne, pri pisanju kolokvija, sredi drugega letnika, je na začetku, še preden so začeli pisati test, le-tega vrnil profesorju, ter zapustil predavalnico in tudi gradbeno fakulteto. Naslednje leto se je vpisal na Teološko fakulteto in vstopil v bogoslovje v Ljubljani. Po treh letih v Ljubljani so se mariborski bogoslovci preselili in nadaljevali študij na mariborskem oddelku Teološke fakultete. 29. junija 1971 ga je mariborski škof dr. Maksimilijan Držečnik posvetil v duhovnika. Jojota pogosto spremlja številka 7. Po mašniškem posvečenju je sedem let služboval v Celju, sedem let v Stranicah, sedem let v Mariboru, sedem let v Šentilju pri Velenju in nenazadnje nekaj let ponovno v Mariboru, da bi nazadnje svoje aktivno delo zaključil kot kancler v novo ustanovljeni škofiji v Celju z nazivom monsignor. Moji spomini na Jojota segajo v mladostna leta, saj sva bila tako rekoč soseda. Igranje na kitaro in petje mu je bilo dano, prav tako pa se spominjam s kakšnim veseljem smo otroci takrat fotografirali in nato v kleti pri njem doma razvijali slike. Bili so čudoviti nepozabni časi druženja in veselja. Ob njegovi »Zlati maši«, ki smo jo obhajali pred kratkim, dober teden po njegovem 77. rojstnem dnevu v laški cerkvi, Jojotu želim še mnogo zdravih in srečnih let, ter da bi s pomočjo Urankar Lajčija, ki skrbno bdi nad njim in mu pomaga, še velikokrat našel pot iz njegovega sedanjega bivališča v domu »Sv. Jožefa« v Celju na obisk rojstnega kraja v Laškem, kjer si vedno dobrodošel.
Martin Kokotec
Predsednik Krajevne skupnosti Laško
Predsednik Krajevne skupnosti Laško
VARNOSTNE OGRAJE
V tem pomladnem času ste lahko na nekaterih odsekih naših krajevnih cest opazili nove varnostne ograje. No nekaj jih bomo zmontirali še tudi v prihodnje. Pri tem opravilu gre posebna zahvala g. Aljažu Krpiču z Občine Laško, ki je prisluhnil našim prošnjam. Vsako leto nam pomaga v okviru svojih zmožnosti, za kar smo mu v naši KS zelo hvaležni. Živimo pač v krajevni skupnosti, ki je zelo razgibana kar se tiče terena in v kateri imamo precej ozkih in vijugastih cest, ki pa so na nekaterih odsekih zelo nevarne, zato le-te poskušamo dodatno zavarovati. Ker pa smo sedaj v času, ko drevesa in podrast v gozdovih skozi katere potekajo naše ceste hitro raste, ne morem mimo tega, da lastnike parcel ob naših cestah kot vsako leto opozorim, da so dolžni v skladu z zakonom o varnosti v cestnem prometu odstraniti vso vegetacijo, ki posega v cestni svet. Vzdrževalci cest v krajevni skupnosti sicer vsako leto najmanj enkrat s primerno mehanizacijo očistijo robove cest, vendar gre tu za drobnejšo vegetacijo. Kot že rečeno, večje veje in debla ki ogrožajo promet, so dolžni odstraniti lastniki parcel, saj odgovarjajo za vso morebitno škodo. V nasprotnem primeru sledijo primerni ukrepi. Že vnaprej se zahvaljujem za razumevanje.
V tem pomladnem času ste lahko na nekaterih odsekih naših krajevnih cest opazili nove varnostne ograje. No nekaj jih bomo zmontirali še tudi v prihodnje. Pri tem opravilu gre posebna zahvala g. Aljažu Krpiču z Občine Laško, ki je prisluhnil našim prošnjam. Vsako leto nam pomaga v okviru svojih zmožnosti, za kar smo mu v naši KS zelo hvaležni. Živimo pač v krajevni skupnosti, ki je zelo razgibana kar se tiče terena in v kateri imamo precej ozkih in vijugastih cest, ki pa so na nekaterih odsekih zelo nevarne, zato le-te poskušamo dodatno zavarovati. Ker pa smo sedaj v času, ko drevesa in podrast v gozdovih skozi katere potekajo naše ceste hitro raste, ne morem mimo tega, da lastnike parcel ob naših cestah kot vsako leto opozorim, da so dolžni v skladu z zakonom o varnosti v cestnem prometu odstraniti vso vegetacijo, ki posega v cestni svet. Vzdrževalci cest v krajevni skupnosti sicer vsako leto najmanj enkrat s primerno mehanizacijo očistijo robove cest, vendar gre tu za drobnejšo vegetacijo. Kot že rečeno, večje veje in debla ki ogrožajo promet, so dolžni odstraniti lastniki parcel, saj odgovarjajo za vso morebitno škodo. V nasprotnem primeru sledijo primerni ukrepi. Že vnaprej se zahvaljujem za razumevanje.
Martin Kokotec
Predsednik Krajevne skupnosti Laško
OKUSITI LAŠKO, KAKO IN KJE?
Že kar nekaj časa lahko v lokalnem okolju pa tudi širše opazimo akcijo, ki nam ponuja možnost okusiti laške dobrote. Gre predvsem za dobrote, ki so proizvod več ali manj občank in občanov, ter nekaterih podjetij laške občine, nekaj pa tudi iz širšega okolja. Akcija je verjetno v prvi vrsti namenjena obiskovalcem laškega področja, torej turistom, seveda pa tudi domačinom. Predvidevam da domačini v pretežni meri poznamo tovrstne zadeve, morda pa tudi ne. No kakorkoli, zame okusiti domačo hrano v glavnem ni nobena težava. Glede na to da nisem ravno od včeraj in da imam nekaj za seboj, poznam kako primerno pripraviti dobro hrano. Potrebne sestavine dobim z domačega vrta, ker živim na podeželju, mi ni težava stopiti do kmeta in tam dobiti pravo domačo hrano. Naj bo to kruh, mleko, sir, jajca, perutnino, svinjino in ostalo meso, kakor tudi suhomesnate proizvode, tudi ribe. Konkretnih receptov za pripravo hrane tu ne bom opisoval, saj verjamem da ima vsak svoj najboljši recept. Torej priprava laškega okusa v domači kuhinji ni nikakršen problem. Večja težava je verjetno ponudba take hrane v gostilnah in restavracijah, kamor poleg turistov zaidemo tudi domačini. Kje so časi, ko si v javnih lokalih lahko naročil laško kranjsko klobaso, pa hrenovko, juho z mesom in podobno. Spomnim se kako je bil svojčas popularen Hot-dog. V vrsti smo stali pred kioskom, ki je to ponujal. Res je, časi se spreminjajo, vendar jesti je vseeno treba. Za to pa se gostinci seveda trudijo in njihova ponudba je včasih neizmerna. Od kmečkih turizmov do običajnih gostiln pa vse do vrhunskih restavracij, kjer včasih niti ne vem, ali bi se vsedel za mizo, na kateri je že pogrinjek pripravljen izjemno lepo. Je pa druga zadeva, kaj dobiš na krožniku. Na kmečkem turizmu pričakujem kmečko perutnino in ne piščanca s Ptuja ali iz Pivke, svinjsko pečenko iz domače štalce in ne iz Poljske itd. Bo kdo rekel, tako hrano pa je težko pripraviti. Se strinjam, ampak če se gremo tako kot je treba potem …..V gostilnah je malo mešano, torej vsega od vsepovsod. Podobno je tudi v vrhunskih restavracijah, s to razliko, da včasih ne vem ali se bom najedel, ali pa bolj pokušal. Žal smo pač v času, ko je cena edino merilo, pa ne le pri pripravi hrane. Ni pa nujno, da se boš za velik denar tudi dobro najedel. Drži pa tudi tisti pregovor »malo denarja, malo muzike«. Če se ozrem na splošno, menim da ima naše okolje precej možnosti kaj, kako in kje ponuditi obiskovalcu naših krajev. Imamo čudovito naravo, vodo iz katere smo svojčas varili najboljše pivo in hrano, ki jo znamo pridelati in objekte, v katerih se lahko izvaja kvalitetna ponudba. Vsak trud se splača, tako ali drugače. Tudi trud da ponudbo naših okusov predstavljamo najprej le v slovenskem jeziku, brez primesi iz angleščine, ki je pri nekaterih tako priljubljena, da bi jo najraje mešali med hrano. Verjamem da tujci ne razumejo najbolj naš jezik. Zato pa obstajajo prevodi. V daljni azijski deželi, kamor zahajam že več kot petindvajset let spoštujejo svoj jezik, ki je vedno na prvem mestu, šele nato je angleščina, pa čeprav je bila dežela nekoč kolonija Britancev. Ja tako je to, če se sam ne spoštuješ, te tudi drugi ne bodo. Kako že gre tista pesem ansambla Agropop »Samo milijon nas še živi«?
Martin Kokotec
Predsednik Krajevne skupnosti Laško
SPREHOD SKOZI ČAS SPOMINOV
Običajno ste jo lahko zadnja leta slišali ob nedeljah po 10. uri na prvem programu Radia Slovenija. Vodila je priljubljeno oddajo »Nedeljsko dopoldne z Ljerko«. Gledališka in filmska igralka Ljerka Belak, s polnim imenom Valerija Ema Belak je 21. aprila 2021 v 74. letu starosti izstopila z vlaka življenja. Rodila se je v Ljubljani 13.2.1948 in po študiju diplomirala na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo. Od leta 1971 do 1993 je bila zaposlena v Slovenskem ljudskem gledališču v Celju. V tistih časih, bolje rečeno v poznih 80. letih prejšnjega stoletja je sodelovala tudi z Gledališko skupino Pivovarne Laško, ki jo je takrat vodila Fanika Lapornik, sedaj Wiegele. Ljerka je pogosto prihajala v Laško in vsi sodelujoči so je bili zelo veseli. Tako je pustila svoj pečat dela tudi pri laških gledaliških amaterjih. Sicer pa je Ljerka Igrala v skoraj vseh slovenskih poklicnih gledališčih. Leta 1993 se je pridružila igralskemu ansamblu Mestnega gledališča ljubljanskega, kjer je bila vse do upokojitve. Z nekdanjim gledališkim igralcem Bogomirjem Verasom sta živela v prijetni hiški v bližini Iga pri Ljubljani. Ljerka Belak je za svoje delo prejela leta 1981 Nagrado Prešernovega sklada, leta 1987 Severjevo nagrado, leta 1989 Borštnikovo nagrado za vlogo Gospe Peachum v Operi za tri groše in prejela je naziv Žlahtne komedijantke na Dnevih komedije v Celju za vlogo Služkinje Berte v uprizoritvi Stevardese pristajajo. Leta 2015 je prejela Borštnikov prstan in Ježkovo nagrado. Sam pa sem Ljerki izredno hvaležen za priliko, katero mi je ponudila, da sem lahko z njo sodeloval pri ustvarjanju nekaterih njenih radijskih oddaj ob nedeljah dopoldne (na sliki med oddajo v živo v studiu prvega programa Radia Slovenija). Skupaj z glasbeno urednico Ireno Batis Janovsky nam je uspelo v slabih dveh letih pripraviti in izvesti kar osem oddaj. Poseben čar te njene tedenske oddaje pa je bilo to, da je tekla v živo, kar je zahtevalo še posebno spretnost in zbranost pri izvedbi vseh sodelujočih. Zbranost in primerna beseda v živem stiku preko telefona, ter seveda prava glasba je bila tisto, kar so poslušalke in poslušalci najbolj cenili in po odzivu tudi vsak teden pričakovali. Upam da bo podobna oddaja, ki je bila namenjena sicer vsem, ki so si vzeli čas za poslušanje, predvsem pa publiki +50, še naprej našla svoje mesto na radijskih valovih prvega programa. Zahvala za prijateljstvo pa je v tem trenutku najmanj, kar lahko sedaj izrečem Ljerki. Vsi ljudje so prah, nekateri so zlat prah.
Običajno ste jo lahko zadnja leta slišali ob nedeljah po 10. uri na prvem programu Radia Slovenija. Vodila je priljubljeno oddajo »Nedeljsko dopoldne z Ljerko«. Gledališka in filmska igralka Ljerka Belak, s polnim imenom Valerija Ema Belak je 21. aprila 2021 v 74. letu starosti izstopila z vlaka življenja. Rodila se je v Ljubljani 13.2.1948 in po študiju diplomirala na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo. Od leta 1971 do 1993 je bila zaposlena v Slovenskem ljudskem gledališču v Celju. V tistih časih, bolje rečeno v poznih 80. letih prejšnjega stoletja je sodelovala tudi z Gledališko skupino Pivovarne Laško, ki jo je takrat vodila Fanika Lapornik, sedaj Wiegele. Ljerka je pogosto prihajala v Laško in vsi sodelujoči so je bili zelo veseli. Tako je pustila svoj pečat dela tudi pri laških gledaliških amaterjih. Sicer pa je Ljerka Igrala v skoraj vseh slovenskih poklicnih gledališčih. Leta 1993 se je pridružila igralskemu ansamblu Mestnega gledališča ljubljanskega, kjer je bila vse do upokojitve. Z nekdanjim gledališkim igralcem Bogomirjem Verasom sta živela v prijetni hiški v bližini Iga pri Ljubljani. Ljerka Belak je za svoje delo prejela leta 1981 Nagrado Prešernovega sklada, leta 1987 Severjevo nagrado, leta 1989 Borštnikovo nagrado za vlogo Gospe Peachum v Operi za tri groše in prejela je naziv Žlahtne komedijantke na Dnevih komedije v Celju za vlogo Služkinje Berte v uprizoritvi Stevardese pristajajo. Leta 2015 je prejela Borštnikov prstan in Ježkovo nagrado. Sam pa sem Ljerki izredno hvaležen za priliko, katero mi je ponudila, da sem lahko z njo sodeloval pri ustvarjanju nekaterih njenih radijskih oddaj ob nedeljah dopoldne (na sliki med oddajo v živo v studiu prvega programa Radia Slovenija). Skupaj z glasbeno urednico Ireno Batis Janovsky nam je uspelo v slabih dveh letih pripraviti in izvesti kar osem oddaj. Poseben čar te njene tedenske oddaje pa je bilo to, da je tekla v živo, kar je zahtevalo še posebno spretnost in zbranost pri izvedbi vseh sodelujočih. Zbranost in primerna beseda v živem stiku preko telefona, ter seveda prava glasba je bila tisto, kar so poslušalke in poslušalci najbolj cenili in po odzivu tudi vsak teden pričakovali. Upam da bo podobna oddaja, ki je bila namenjena sicer vsem, ki so si vzeli čas za poslušanje, predvsem pa publiki +50, še naprej našla svoje mesto na radijskih valovih prvega programa. Zahvala za prijateljstvo pa je v tem trenutku najmanj, kar lahko sedaj izrečem Ljerki. Vsi ljudje so prah, nekateri so zlat prah.
Martin Kokotec
Predsednik sveta Krajevne skupnosti Laško
SVETLOBA
Ko se zvečer stemni, je povsem samoumevno da se v mestih, oziroma strnjenih naseljih prižge javna razsvetljava, seveda tam kjer pač le-ta je. V naši krajevni skupnosti je to predvsem v mestu in primestnih naseljih. Na podeželju oziroma po vaseh pa je že drugače. V minulih letih nam je uspelo, da smo »svetlobo« pripeljali tudi v bolj odročne kraje oziroma vasi. Ponekod kot v Kuretnem, Zgornjem Rifengozdu, na Šmihelu in Krištofu, ter na Ojstrem smo to storili kot samostojno odjemno mesto preko električnega omrežja, tam kjer pa to ni mogoče, oziroma so postopki prezahtevni in predragi, pa to rešujemo s postavitvijo solarnih svetilk. Tako takšne solarne svetilke že stojijo v Debru (Psarje), na Ojstrem, v Spodnjem Rifengozdu in pred kratkim še na Doblatini, od koder je tudi priložena slika. Noč ima svojo moč in svetloba čeprav le tu in tam je prav dobrodošla, tudi iz varnostnih razlogov. S tako prakso želimo nadaljevati in tako načrtujemo naslednjo solarno svetilko postaviti na križišču v zgornjem delu vasi Jagoče.
Se pa v naši krajevni skupnosti ne ukvarjamo samo s cestami in razsvetljavo. Svetloba se nam sicer v prispodobi kaže tudi pri nekaterih projektih širšega pomena v našem kraju. Med drugim se trudimo podpirati pobude naših krajanov v navezi s parcitipativnim proračunom naše občine. Nedavno tega smo pripravili predstavitev predloga o ureditvi »Parka spominov«. Po ideji g. Lojzeta Oberžana je omenjeni predlog pripravil arhitekt g. Bojan Leva iz S. Konjic. V tem parku želimo s predstavitvijo iztrgati pozabi pomembne oziroma zaslužne Laščane, ki so v preteklosti imeli velik vpliv na razvoj našega kraja. Na minulih predstavitvah nam je uspelo spraviti za isto omizje večino odločujočih deležnikov, seveda na čelu s stroko. Pričakovanja so velika, kakšna bo realizacija pa bo odvisno predvsem od uspešnosti pogovorov. Pregovor pravi, če se ne pogovarjaš, se še skregati ne moreš. Žal ugotavljamo da je pogovorne komunikacije v našem okolju bistveno premalo. Nas pa veseli, da smo pri pripravah na predstavitve naleteli pri pristojnih deležnikih na pozitiven odziv in voljo po sodelovanju. Tako upamo da na podlagi naših prizadevanj rezultat ne bo izostal. Več o tem pa v prihodnje.
Ko se zvečer stemni, je povsem samoumevno da se v mestih, oziroma strnjenih naseljih prižge javna razsvetljava, seveda tam kjer pač le-ta je. V naši krajevni skupnosti je to predvsem v mestu in primestnih naseljih. Na podeželju oziroma po vaseh pa je že drugače. V minulih letih nam je uspelo, da smo »svetlobo« pripeljali tudi v bolj odročne kraje oziroma vasi. Ponekod kot v Kuretnem, Zgornjem Rifengozdu, na Šmihelu in Krištofu, ter na Ojstrem smo to storili kot samostojno odjemno mesto preko električnega omrežja, tam kjer pa to ni mogoče, oziroma so postopki prezahtevni in predragi, pa to rešujemo s postavitvijo solarnih svetilk. Tako takšne solarne svetilke že stojijo v Debru (Psarje), na Ojstrem, v Spodnjem Rifengozdu in pred kratkim še na Doblatini, od koder je tudi priložena slika. Noč ima svojo moč in svetloba čeprav le tu in tam je prav dobrodošla, tudi iz varnostnih razlogov. S tako prakso želimo nadaljevati in tako načrtujemo naslednjo solarno svetilko postaviti na križišču v zgornjem delu vasi Jagoče.
Se pa v naši krajevni skupnosti ne ukvarjamo samo s cestami in razsvetljavo. Svetloba se nam sicer v prispodobi kaže tudi pri nekaterih projektih širšega pomena v našem kraju. Med drugim se trudimo podpirati pobude naših krajanov v navezi s parcitipativnim proračunom naše občine. Nedavno tega smo pripravili predstavitev predloga o ureditvi »Parka spominov«. Po ideji g. Lojzeta Oberžana je omenjeni predlog pripravil arhitekt g. Bojan Leva iz S. Konjic. V tem parku želimo s predstavitvijo iztrgati pozabi pomembne oziroma zaslužne Laščane, ki so v preteklosti imeli velik vpliv na razvoj našega kraja. Na minulih predstavitvah nam je uspelo spraviti za isto omizje večino odločujočih deležnikov, seveda na čelu s stroko. Pričakovanja so velika, kakšna bo realizacija pa bo odvisno predvsem od uspešnosti pogovorov. Pregovor pravi, če se ne pogovarjaš, se še skregati ne moreš. Žal ugotavljamo da je pogovorne komunikacije v našem okolju bistveno premalo. Nas pa veseli, da smo pri pripravah na predstavitve naleteli pri pristojnih deležnikih na pozitiven odziv in voljo po sodelovanju. Tako upamo da na podlagi naših prizadevanj rezultat ne bo izostal. Več o tem pa v prihodnje.
Martin Kokotec
Predsednik sveta Krajevne skupnosti Laško
Dva dni pred Božičem so vremenske razmere dovoljevale mojstrom firme EEA Medved d.o.o. iz Laškega (na sliki), da so uspeli montirati javno razsvetljavo na križišču cest v Rifengozdu pri Klavžarju. Gre za tretjo solarno svetilko v naši krajevni skupnosti, torej za tisto pri Sikovškovi kapelici na Ojstrem in pri podvozu v Debru pri Rozman (nekdanje Psarje). Takšne svetilke so primerne za lokacije, kjer ni možnosti za ureditev javne razsvetljave preko klasičnega električnega omrežja. Naslednjo takšno solarno svetilko načrtujemo postaviti v centru vasi Doblatina v teku letošnjega leta. Postavljena svetilka razsvetljuje križišče cest v tako imenovanem Spodnjem Rifengozdu, hkrati pa tudi osvetljuje »Matevžekovo kapelico«, ki je tako vidna od blizu in daleč, celo onkraj Savinje z glavne ceste Laško-Celje. Ta kapelica je bila nazadnje obnovljena pred nekaj leti z veliko pomočjo najbližjega soseda in sicer marsikomu znanega glasbenika Braneta Klavžarja, lastnikov in ostalih sodelujočih. Kapelica ki ima kar zanimivo zgodovino je v lasti družine Dragice in Alojza Arzenšek, po domače Matevžekovih iz Rifengozda. Leta 1846 je pripeljal prvi vlak po novo zgrajeni tako imenovani »Južni železnici« iz Dunaja v Celje. Takoj za tem so nadaljevali z gradnjo železnice v smeri Zidanega Mosta in naprej proti Ljubljani. Seveda je bilo takrat na delovišču mnogo delavcev, ki pa so znali navezati stike z lokalnim prebivalstvom. Tako so s pomočjo čolnov, ki so jih imeli domačini prečkali Savinjo in pri kmetih poiskali potrebne reči, bolje rečeno jedačo in pijačo. V tistih časih je bilo namreč na področju Rifengozda precej več vinogradov kot danes in posledično tudi precej dobre kapljice. Iz pripovedovanja lastnikov sem lahko razbral, da so njihovi predniki znali prisluhniti željam delavcev, ki so takrat gradili železnico. Združili so sile in tako je nastala kapelica, ki je ena od treh na področju Rifengozda, poleg Lipšekove, ki stoji na sami občinski meji ob cesti na Celjsko kočo in nekdanje Špan-Marušičeve. Ob priliki posodabljanja cest, od lastnikov sakralnih objektov pričakujemo, da le-te obnovijo in tako pripomorejo k boljšemu izgledu lokalnega okolja. Sicer pa v letošnjem letu načrtujemo gradnjo novega podpornega zidu v neposredni bližini omenjene kapelice v smeri proti Zgornjemu Rifengozdu. Sedanji zid se občasno ruši in grozi, da bo zasul lokalno cesto, ki je zelo pomembna prometnica za krajane vse tja do Doblatine in Požnice. Že sedaj pa obveščamo krajane, da bo takrat potrebna strpnost, saj bo cesta v času gradnje zaprta za promet, o čemer pa boste še pravočasno obveščeni. Sicer pa si lahko vse ostale informacije glede delovanja v Krajevni skupnosti Laško poiščete in ogledate na naši spletni strani www.ks-lasko.si.
Martin Kokotec
Predsednik sveta Krajevne skupnosti Laško
Predsednik sveta Krajevne skupnosti Laško
ZNANEC IZ SOSEDNJE ULICE
Bilo je v torek zvečer, na predvečer Martinovega. Glede na trenutne okoliščine, vendar v skladu s pravili NIJZ, se nas je zbrala peščica in odrinila na »Majerhof« k Turnškovim. Miniaturna zasedba pihalne godbe je zaigrala podoknico slavljencu, ki je dan za tem praznoval 80 let. Presenečenje z »ofiranjem« je bilo popolno, saj nihče od domačih kaj takega ni pričakoval. Sledila so kratka voščila in zdravica, nato pa kakor hitro smo prišli, tako smo tudi odšli.
Bilo je v torek zvečer, na predvečer Martinovega. Glede na trenutne okoliščine, vendar v skladu s pravili NIJZ, se nas je zbrala peščica in odrinila na »Majerhof« k Turnškovim. Miniaturna zasedba pihalne godbe je zaigrala podoknico slavljencu, ki je dan za tem praznoval 80 let. Presenečenje z »ofiranjem« je bilo popolno, saj nihče od domačih kaj takega ni pričakoval. Sledila so kratka voščila in zdravica, nato pa kakor hitro smo prišli, tako smo tudi odšli.
Tone Turnšek, častni občan Občine Laško, dolgoletni direktor Pivovarne Laško, predsednik prireditvenega odbora turistične prireditve Pivo in cvetje, predsednik Rokometnega kluba Celje in še kaj bi se našlo, je v Laškem prisoten že vrsto let. Namenoma v tem sestavku ne bom navajal letnic. Kot mlad fant s končano fakulteto je začel z delom v laški pivovarni. Prišel je iz zgornje savinjske doline, točneje iz Rečice ob Savinji. Tu se je takoj ustalil in postal Laščan. Lahko rečemo da se je in se še bolj počuti Laščana od marsikaterega domačina. Njegov pogled na okolje v katerega se je preselil je izjemen. S svojo ekipo iz Pivovarne, v kateri so bili Jože Sadar, Janko Remic, Franc Rojnik, Gorazd Šetina, Marjan Zor, Janko Deželak in drugi, je pustil v Laškem in okolici velik neizbrisen pečat. Naj omenim da je bila Pivovarna Laško pod njegovim vodstvom ena izmed najmodernejših v Evropi. Vendar pa se njegovi pogledi niso ustavili samo znotraj pivovarniškega dvorišča. Ogromno je s svojo ekipo delal tudi v lokalnem okolju. Tu naj izpostavim tradicionalno turistično prireditev Pivo in cvetje, ki si je ni mogoče zamisliti brez sodelovanja pivovarne. Športna dvorana, Kulturni center, grad Tabor, hotel Savinja, hotel Hum in neizmerni kilometri asfaltnih cest in vodovodov v bližnji in daljni okolici naše občine je nekaj najbolj prepoznavnih objektov oziroma infrastrukture, ki so bili postavljeni oziroma obnovljeni v njegovem času. In nenazadnje izjemno sodelovanje s pokojnim laškim župnikom Jožetom Horvatom. Rezultat je bilo obnovljeno župnišče in in še nekaj drugih sakralnih objektov v laški župniji. Omenjene stvari je potrebno poudariti, saj še danes marsikomu v Laškem ni jasno od kod je kaj prišlo. Vse kar je bilo narejeno, je bilo narejeno za ta kraj in ostalo bo temu kraju. Takšno je njegovo razmišljanje o Laškem. Seveda pa je poleg vsakodnevnega dela Tone Turnšek našel čas tudi za šport. Navdušen je bil (in je še) nad rokometom. Ljubezen do tega športa ga je med drugim pripeljala tudi do naslova evropskega klubskega prvaka. Sicer pa lahko ponosnega osemdesetletnika pogosto videvamo na laških ulicah in okoliških poteh v družbi pohodnih palic. Rad skrbi za psihofizično kondicijo in pri tem mu tudi vreme ni ovira. Srečno in prijetno pot.
V imenu društva upokojencev Pivovarne Laško in v imenu Krajevne skupnosti Laško Vam spoštovani Tone še enkrat želim vse najboljše in še na mnoga zdrava leta!
Martin Kokotec
Predsednik sveta Krajevne skupnosti Laško
MINULO DELO
Tudi letošnje leto je bilo kar zanimivo, še posebej glede izpolnjevanja plana dela. Z napori ki niso bili majhni, nam je uspelo izpolniti večino zastavljenih ciljev. Še posebej pa smo veseli da smo uspeli s sodelovanjem celjske občine asfaltirati dva odseka cest v Rifengozdu in sicer do domačije Bevc in Milošič. Omenjeni cesti namreč deloma potekata po celjski občini in zato nam je v posebno veselje, da nam je uspelo doseči primeren sporazum s Celjani. Tu gre velika zahvala med drugimi ge. Saši Lupše, g. Matjažu Kapitlerju, g. Ferdu Hercogu in pa seveda domačinom, ki so skupaj z nami uspeli pripraviti spodnji ustroj omenjenih cest. V Brstniku nam je uspelo pripeljati asfaltno pot do domačije Krajnčevih, po domače pri Pintar. Pa še skok v Debro-Mulenco, kjer smo z asfaltom prevlekli odcep ceste do domačije Deželak-Mrgole, po domače pri Primož. Kakšnega pomena je za te odročne kraje sodobna asfaltna pot, vam lahko povejo le omenjeni krajani. Več o realizaciji programa dela KS Laško si lahko ogledate na naši spletni strani, kjer najdete tudi vse potrebne informacije o planu zimske službe v prihajajoči sezoni.
Vsem skupaj hvala za sodelovanje in srečno ter varno vožnjo želimo!
Martin Kokotec
Predsednik sveta Krajevne skupnosti Laško
SPET DOMA
Ob koncu poletja se je po dolgih letih življenja na kranjskem v svoj domači kraj vrnil dr. Tomo Korošec, častni občan Laškega. Veseli me, da sta se z ženo odločila svojo častitljivo starost preživeti v Laškem, kjer se je Tomo tudi rodil. Mnogim je znan tudi s šaljivim vzdevkom »profesor vejica«, ki si ga je »pridobil« s strani študentov na filozofski fakulteti, oziroma na fakulteti za družbene vede ljubljanske univerze. Meni pa je moj nekdanji sosed ostal najbolj v spominu po televizijski oddaji »Pet minut za boljši jezik«. Kot se moderno sedaj reče, je to še ena dodana vrednost za mesto Laško, ki jo bomo lahko srečevali na ulicah starega mestnega jedra. Ker nam trenutne okoliščine ne dovoljujejo izvedbo primerne dobrodošlice (le-to bomo izvedli ob prvi mogoči priliki), naj bo ta sestavek kot drobna pozornost ob priliki njegove vrnitve .
Spoštovani g. Tomo, v imenu Krajevne skupnosti Laško izrekam tebi in ženi prisrčno dobrodošlico z željo, da se v Laškem počutita prijetno, ter da svoj čas preživita srečno in zdravo.
Martin Kokotec
Predsednik sveta Krajevne skupnosti Laško
IZTRGANI POZABI
Leto za letom se v naši krajevni skupnosti trudimo iztrgati pozabi ljudi, ki so na nek način s svojim minulim delom zaslužili, da se jih lokalna skupnost ob primerni priliki spomni in jih na primeren način nagradi. V ta namen so tudi vsakoletna občinska priznanja, ki se podeljujejo ob priliki občinskega praznika. V Krajevni skupnosti Laško imamo s svojimi predlogi včasih več, drugič manj uspeha. Pa vendar nam večinoma le uspe, da člani občinskega sveta prepoznajo naše predloge in posledično nagradijo predlagane.Tudi letos je bilo tako in letošnji nagrajenci so postali: Jože Stanič in Mihael Lončar (zlati grb), Martun Zdravko, Kotnik Jože in Franc Podkoritnik (srebrni grb), ter Cvetka Sikovšek in Nogometni klub Laško (bronasti grb). Žal nam je, da je sedanja situacija preprečila slavnostno akademijo s podelitvijo priznanj v Kulturnem centru. Kljub temu ta priznanja nimajo nič manjše vrednosti.
Vsem nagrajencem v imenu Krajevne skupnosti Laško iskreno čestitam!
Martin Kokotec
Predsednik sveta Krajevne skupnosti Laško
Smo sredi poletja in v poletni vročini je idealno izbrati pot, ki vodi skozi gozd. Za pešce, kolesarje in voznike, skratka za vse udeležence v cestnem prometu je hlad na cesti, ki pelje skozi gozd prav prijeten. Takšnih cest je v naši krajevni skupnosti kar precej in posledično je tudi precej težav pri vzdrževanju le-teh. V normalnih pogojih naši vzdrževalci enkrat letno na vseh naših cestah pokosijo bankine in neposredno okolico cestnega sveta. Žal pa ostaja problem vej z bližnjih dreves ob cestah, ki pa so v večini v privatni lasti. Za to pa so odgovorni lastniki zemljišč in ne Krajevna skupnost. Zaradi nerednega čiščenja gozdov se tako precej naših cest zarašča in ponekod so problemi povezani s tem zelo resni. Laška komunala nas je v preteklosti že obvestila, da na nekaterih odsekih oziroma v nekaterih zaselkih začasno ne bo izvajala odvoza odpadkov prav zaradi zaraščenosti cest, ki s tem povzročajo škodo na njihovih vozilih. Nekatere krajane smo o tem že obvestili, sicer pa menimo, da večina krajanov prav dobro pozna predvsem »svoje« lokalne ceste in tudi vedo kje in kako bi bilo potrebno posekati vejevje, ki posega v cestni svet. Zakon na tem področju je povsem jasen in nedvoumen. Vsak lastnik zemljišča je odgovoren za morebitno škodo, ki je povzročena s padcem vej ali celo dreves na javne ceste. Zato znova vljudno prosimo lastnike gozdov, da primerno vzdržujejo svoje gozdove predvsem na področjih javnih cest in se s tem izognejo morebitnim težavam in nepotrebnim stroškom, oziroma da postopajo v skladu z varnostjo v cestnem prometu. Tu ne gre le za poletne težave, enake če ne še večje težave se ponovijo v jesenskem in zimskem času, ko se veje dreves zaradi vremenskih razmer tako upognejo, da praktično zaprejo promet na posameznih cestah. Slabe volje zaradi začasne neprevoznosti posameznih cest je takrat ogromno, le redkokdo pa se v takih trenutkih spomni na to, kdo je za takšno stanje dejansko odgovoren. Vsi klici so usmerjeni na Krajevno skupnost oziroma njihove vzdrževalce, ki pa čudežev ne zmorejo narediti. Za redno vzdrževanje gozdnih parcel ni potrebno veliko truda, le obilo dobre volje in zadeva bo rešena v zadovoljstvo vseh. Lastnina namreč ni le običajna dobrina, pač pa terja tudi odgovornost.
Martin Kokotec
Predsednik sveta Krajevne skupnosti Laško
Zgodovina izgradnje in asfaltiranja ceste Jagoče – Doblatina – Svetina, Franci Zupanc
Kolikor se še spominjajo nekateri krajani je bila cesta iz Laškega do Svetine po današnji trasi grajena šele v 80 letih prejšnjega stoletja. Do takrat je bil dostop do Svetine iz več smeri. Večina so bili to kolovozi in sicer iz smeri Jagoče, čez Brstnik, iz smeri Laškega okoli Huma preko Tovstega in iz Padeža čez na Zavoj ali na Požnico. Zaradi slabih povezav do Laškega so ljudje iz zaselkov Zavoj, Doblatina, Planinca in Požnica bili bolj vezani na Svetino in Štore, kot na Laško. V cerkev se je hodilo na Svetino. V šolo so otroci hodili v Svetino, kasneje pa zaradi boljše povezave in avtobusnega prevoza tudi v Štore.
Tako je bilo na predlog in željo krajanov, same krajevne skupnosti in občine sklenjeno, da se pristopi k izdelavi nove ceste. Tako je bilo s pomočjo gozdne uprave dogovorjeno, da se zgradi nova gozdna cesta, ki bo ob enem služila tudi javnosti. Cesto je trasiral g. Klančnik, inženir gozdnega gospodarstva iz Celja in ki je bil avtor več cest na področju občine Laško (Cesta na Šmohor, Cesta na Ladno raven, Cesta na Vrh nad Laškim, itd.) Precej let se je veliko sredstev in prostovoljnega dela prebivalcev vlagalo v vzdrževanje te makadamske ceste, saj je vsako manjše deževje in neurje odnašalo gramoz in trgalo cestišče. V letu 1991 se je končno le uspelo vnesti v program KS Laško tudi aktivnosti za delno asfaltiranje ceste Laško Doblatina. Naloga je bila podprta s sredstvi izglasovanega samoprispevka, pomoči takratnega združenega dela in prispevkov in dela samih krajanov. Prvi sestanek v zvezi z asfaltiranjem te ceste je bil zbor oziroma sestanek krajanov v zvezi z uvedbo samoprispevka, dne 18. 11. 1991. Na osnovi tega sestanka je bil na pobudo krajanov Doblatine in Požnice ter v skladu z dogovorom občine Laško, dne 19. 1. 1992 ustanovljen režijski odbor za asfaltiranje ceste Svetina – Doblatina – Jagoče. Začnejo se aktivnosti za postopno asfaltiranje in sicer s pridobivanjem soglasij lastnikov zemljišč , raznih drugih dovoljenj na sami občini, s popisom del in s vso drugo potrebno dokumentacijo. Začnejo se zbirati denarna sredstva in prostovoljne akcije krajanov na pripravi podlage za asfaltiranje. Tako se junija 1992 asfaltira prvi odsek te ceste in sicer v dolžini 800 m na območju zaselka Planinca proti Svetini. Akcija se je realizirali torej s pomočjo krajanov, Krajevne skupnosti Laško, Občine Laško in Komunale Laško. Ker del ceste leži tudi na področju Občine Štore, takrat še Občine Celje, so bitke za sredstva bilke tudi tam.
Zaradi navezanosti krajanov na Svetino in Štore so imeli takrat velik posluh za probleme krajanov Doblatina in Požnica tudi v KS Svetina. Tako tudi Občina Celje v letu 1993 asfaltira neasfaltiran del od Svetine do Doblatine v dolžini 500 m. Na področju KS Laško je ostal še neasfaltiran del od odcepa za Celjsko kočo proti Doblatini. S pomočjo Pivovarne Laško pa se je v naslednjem letu 1994 uspel asfaltirati še ta preostali del v dolžini 1000 m. Leta 1994 in 1995 se je s pomočjo Občine Celje in KS Svetina realizirala tudi telefonska napeljava s položitvijo zemeljskih kablov. Tako leta 1995 končno zazvonijo tudi telefoni v Požnici, Doblatini in delu vasi Brstnik. V tem času se od občine Celje odcepi Občina Štore. Le-ta je preko KS Svetina v letu 1995 pokrila z asfaltom še preostali neasfaltiran del in tako je bila Doblatina povezano do Štor z asfaltom.
Po izgradnji mostu v Jagočah v letu 1996 se je z veliko pomočjo Pivovarne Laško asfaltiralo 1800 m ceste od Jagoč do Brstnika. Ker ima Doblatina električno povezavo iz smeri Svetina in je bila električna napetost zelo nizka in slaba, smo v Elektro Celju dosegli tudi postavitev nove TP in močnejšega električnega voda proti Celjski koči. 17. julija 1999 smo s pomočjo KS Laško krajani izvedli delovno akcijo in postavili dve avtobusni postajališči in avtobusno obračališče. V jeseni 2002 se je s pomočjo Regionalne razvojne agencije Celje asfaltiralo preostali del ceste iz smeri Brstnika do Doblatine in sicer v dolžini 3200 m.
Tako je bilo z otvoritvijo ceste in družabnim zaključkom dne 8. novembra 2002 na Doblatini zaključeno asfaltiranje ceste Laško – Jagoče – Brstnik – Doblatina – Svetina.
Krajani in lastniki zemljišč so si vseskozi prizadevali, da bi se uredila katastrska odmera zemljišč, ki so jih odstopili za namene ceste. Tako se je podprla prekategorizacija ceste v državno cesto in dosegel višji standard s čimer se je dosegla odmera ceste z odkupom zemljišča oziroma plačilom odškodnine. Za uresničitev vsega naštetega je bilo potrebno veliko časa, sredstev, drugih naporov in živcev nekaterih krajanov, akterjev, kajti le ni šlo vse tako gladko, kot je bilo mišljeno, dogovorjeno in obljubljeno.
Tako je bilo na predlog in željo krajanov, same krajevne skupnosti in občine sklenjeno, da se pristopi k izdelavi nove ceste. Tako je bilo s pomočjo gozdne uprave dogovorjeno, da se zgradi nova gozdna cesta, ki bo ob enem služila tudi javnosti. Cesto je trasiral g. Klančnik, inženir gozdnega gospodarstva iz Celja in ki je bil avtor več cest na področju občine Laško (Cesta na Šmohor, Cesta na Ladno raven, Cesta na Vrh nad Laškim, itd.) Precej let se je veliko sredstev in prostovoljnega dela prebivalcev vlagalo v vzdrževanje te makadamske ceste, saj je vsako manjše deževje in neurje odnašalo gramoz in trgalo cestišče. V letu 1991 se je končno le uspelo vnesti v program KS Laško tudi aktivnosti za delno asfaltiranje ceste Laško Doblatina. Naloga je bila podprta s sredstvi izglasovanega samoprispevka, pomoči takratnega združenega dela in prispevkov in dela samih krajanov. Prvi sestanek v zvezi z asfaltiranjem te ceste je bil zbor oziroma sestanek krajanov v zvezi z uvedbo samoprispevka, dne 18. 11. 1991. Na osnovi tega sestanka je bil na pobudo krajanov Doblatine in Požnice ter v skladu z dogovorom občine Laško, dne 19. 1. 1992 ustanovljen režijski odbor za asfaltiranje ceste Svetina – Doblatina – Jagoče. Začnejo se aktivnosti za postopno asfaltiranje in sicer s pridobivanjem soglasij lastnikov zemljišč , raznih drugih dovoljenj na sami občini, s popisom del in s vso drugo potrebno dokumentacijo. Začnejo se zbirati denarna sredstva in prostovoljne akcije krajanov na pripravi podlage za asfaltiranje. Tako se junija 1992 asfaltira prvi odsek te ceste in sicer v dolžini 800 m na območju zaselka Planinca proti Svetini. Akcija se je realizirali torej s pomočjo krajanov, Krajevne skupnosti Laško, Občine Laško in Komunale Laško. Ker del ceste leži tudi na področju Občine Štore, takrat še Občine Celje, so bitke za sredstva bilke tudi tam.
Zaradi navezanosti krajanov na Svetino in Štore so imeli takrat velik posluh za probleme krajanov Doblatina in Požnica tudi v KS Svetina. Tako tudi Občina Celje v letu 1993 asfaltira neasfaltiran del od Svetine do Doblatine v dolžini 500 m. Na področju KS Laško je ostal še neasfaltiran del od odcepa za Celjsko kočo proti Doblatini. S pomočjo Pivovarne Laško pa se je v naslednjem letu 1994 uspel asfaltirati še ta preostali del v dolžini 1000 m. Leta 1994 in 1995 se je s pomočjo Občine Celje in KS Svetina realizirala tudi telefonska napeljava s položitvijo zemeljskih kablov. Tako leta 1995 končno zazvonijo tudi telefoni v Požnici, Doblatini in delu vasi Brstnik. V tem času se od občine Celje odcepi Občina Štore. Le-ta je preko KS Svetina v letu 1995 pokrila z asfaltom še preostali neasfaltiran del in tako je bila Doblatina povezano do Štor z asfaltom.
Po izgradnji mostu v Jagočah v letu 1996 se je z veliko pomočjo Pivovarne Laško asfaltiralo 1800 m ceste od Jagoč do Brstnika. Ker ima Doblatina električno povezavo iz smeri Svetina in je bila električna napetost zelo nizka in slaba, smo v Elektro Celju dosegli tudi postavitev nove TP in močnejšega električnega voda proti Celjski koči. 17. julija 1999 smo s pomočjo KS Laško krajani izvedli delovno akcijo in postavili dve avtobusni postajališči in avtobusno obračališče. V jeseni 2002 se je s pomočjo Regionalne razvojne agencije Celje asfaltiralo preostali del ceste iz smeri Brstnika do Doblatine in sicer v dolžini 3200 m.
Tako je bilo z otvoritvijo ceste in družabnim zaključkom dne 8. novembra 2002 na Doblatini zaključeno asfaltiranje ceste Laško – Jagoče – Brstnik – Doblatina – Svetina.
Krajani in lastniki zemljišč so si vseskozi prizadevali, da bi se uredila katastrska odmera zemljišč, ki so jih odstopili za namene ceste. Tako se je podprla prekategorizacija ceste v državno cesto in dosegel višji standard s čimer se je dosegla odmera ceste z odkupom zemljišča oziroma plačilom odškodnine. Za uresničitev vsega naštetega je bilo potrebno veliko časa, sredstev, drugih naporov in živcev nekaterih krajanov, akterjev, kajti le ni šlo vse tako gladko, kot je bilo mišljeno, dogovorjeno in obljubljeno.
Franc Zupanc
Doblatina 8, 3270 Laško
Doblatina 8, 3270 Laško
Pripis strokovnih služb KS Laško
V času pisanja tega prispevka je avtor zgornjega prispevka gospod Franci Zupanc želel pripisati, da je v tem času cesta postala že tako uničena, da bi jo bilo nujno potrebno sanirati.
Na srečo se je v tem času zgodila kolesarska dirka po Sloveniji, katere trasa je potekala tudi po tej cesti iz Laškega do Celjske koče in naprej do Celja. Tako se je tik pred tem, na tej cesti obnovil prepotreben odsek ceste od Doblatine do Požnice. Po dolgih letih čakanja se je v tem času končno asfaltiral tudi odsek ceste proti Celjski koči. Z velikim veseljem pa se je v tem času pričakovala tudi dokončna obnova z ceste Svetina – Kanjuce – Sela – Šentrupert.
V času pisanja tega prispevka je avtor zgornjega prispevka gospod Franci Zupanc želel pripisati, da je v tem času cesta postala že tako uničena, da bi jo bilo nujno potrebno sanirati.
Na srečo se je v tem času zgodila kolesarska dirka po Sloveniji, katere trasa je potekala tudi po tej cesti iz Laškega do Celjske koče in naprej do Celja. Tako se je tik pred tem, na tej cesti obnovil prepotreben odsek ceste od Doblatine do Požnice. Po dolgih letih čakanja se je v tem času končno asfaltiral tudi odsek ceste proti Celjski koči. Z velikim veseljem pa se je v tem času pričakovala tudi dokončna obnova z ceste Svetina – Kanjuce – Sela – Šentrupert.
V SPOMIN TRMI
Pred časom smo lahko na spletni strani laške občine prebrali članek, ki je govoril o odprtju novega podhoda pod železniško progo v Debru (pri Glavnič). Omenjeni podhod je res odprt za uporabnike, torej za pešce in kolesarje kljub temu, da razsvetljava še ni dokončana oziroma urejena. Pa se povrnimo malo nazaj v preteklost. Na tem mestu je bil včasih zavarovan nivojski prehod preko železnice in tu je potekal cestni promet z vsemi vozili. Ko je bil pred leti zgrajen nov podvoz pri debrski osnovni šoli, so le-tega po kratkem postopku na željo železnice iz varnostnih razlogov zaprli. S tem se je strinjala celo laška občina, ki je takrat tudi marsikaj obljubila. V Krajevni skupnosti Laško pa smo ves čas zagovarjali idejo, da je potrebno na tem mestu zgraditi podvoz in ne le podhod, ki bo dovoljeval promet za pešce, kolesarje in osebna vozila, podoben kot je nasproti starega zdravilišča. Ko je pred časom prišla na vrsto modernizacija železniške proge Celje-Zidani Most smo pričakovali, da se bo naša ideja uresničila. Ni manjkalo dosti, da bi na tem mestu ne bilo ničesar, razen tirov seveda. Ko so delavci že pripravljali temelje za protihrupno ograjo tudi na samem bivšem prehodu, sem lastnoročno obvestil pristojne na laški občini kaj se dogaja. Seveda so nekateri tam kar poskočili, češ kaj pa se dogaja. No po hitrem ogledu na terenu samem, so dela za pripravo temeljev za protihrupno ograjo na omenjenem nekdanjem prehodu ustavili. Potekali so intenzivni telefonski pogovori in dopisovanje s pristojno direkcijo (DRI), katere nekdanji vodja je bil zelo aroganten in posledično si ni dovolil »soliti pameti«. Kasneje so ga sicer zaradi drugih razlogov odstavili, vendar za »naš podvoz« žal prepozno. Omenjeni gospod ni hotel niti slišati kaj drugega, razen tistega, kar si je sam zamislil. Prepričali ga niso niti občinski veljaki, ki pa resda niso bili preveč zahtevni in vztrajni. Rezultat njegove trme je današnji podhod. Tako bo vas Debro še naprej ostala brez vaškega jedra, v katerem bi se lahko vaščani v miru sprehajali. Ves promet z Ladne ravni in proti njej bo še naprej potekal skozi vas, namesto da bi vsaj del tega preusmerili na željeni podvoz. Sedanja obnova železniške proge je prva resnejša obnova po zgraditvi »Južne železnice«. To pomeni da bo naslednja šele po dobrih stotih letih in morda bodo takrat pristojni ljudje bolj uspešni kot smo bili mi. Za rešitev prometa v vasi Debro obstaja še ena varianta, ki sem jo sicer že opisal v eni izmed prejšnjih številk biltena in sicer izgradnja nove ceste od nekdanjega prehoda pa ob železnici do novega podvoza pri debrski šoli. Tudi ta projekt bi bil lahko realiziran relativno hitro hkrati s sanacijo železniške proge, vendar zanj ni bilo posluha na Občini Laško, niti pri lastnikih zemljišč v sami vasi. Očitno bo tudi na tem področju moralo preteči precej časa, da bodo zanamci morda znali na drugačen način poiskati in doseči skupne interese. Žal je v tej družbi danes vse preveč nasprotovanja in nagajanja, da o kulturi dialoga niti ne govorim. Vsem skupaj želim več sreče prihodnjič.
Martin Kokotec, KS Laško
HIŠKA KOT IZ PRAVLJICE
Martin Kokotec, KS Laško
V naselju Brstnik pravzaprav ob brstniškem grabnu stoji prijetna hiška v kateri domuje družina Baak. Malokdo zaide v ta predel naše krajevne skupnosti, če pa že so to povečini tisti, ki iščejo gozdne sadeže ali pa zgolj sprehod v čudovitem naravnem okolju. Hiška stoji na koncu javne poti, ki vodi od križišča z občinsko cesto ob reki Savinji. Svoj čas je javna pot potekala ob brstniškem potoku, tako je še danes zarisana v katastru. Že pred leti pa je krajevna skupnost na željo in ob sodelovanju krajanov uredila novo dostopno cesto na tem področju, ki je bistveno olajšala dostop do tega naselja. Kot je v laški krajevni skupnosti v navadi krajani oziroma lastniki z Občino Laško podpišejo ustrezen sporazum o prenosu cestišča na občino. Tako je bilo tudi v tem primeru. Bil je čas lahko bi rekli »debelih krav« in skupaj z nekaterimi krajani smo uspeli nadomestno cesto asfaltirati v precejšnji dolžini in tako primerno urediti ponekod zelo zahtevno traso ceste, še posebej tisti krak, ki vodi proti Krajnc Veroniki. Omenjena gospa ima sicer velike zasluge, da je cesta tako urejena kot sedaj je. Bila je zelo vztrajna in ni ji bilo težko potrkati na marsikatera vrata in prositi za pomoč. Hvala vam gospa Veronika, lahko ste zgled marsikomu.
Drugi krak javne poti ki vodi proti družini Baak pa ni imel take sreče. Dobršen del ceste smo sicer uspeli asfaltirati, prav tako smo uredili novo škarpo in ograjo pred transformatorsko postajo, več pa ne. Zataknilo se je pri nekaterih lastnikih, ki nadaljnje modernizacije ceste enostavno ne dovolijo, kljub temu da so predniki podpisali ustrezen sporazum. Odmera dejanskega stanja cestišča se tako v lanskem letu ni mogla dokončati. Žal ta primer ni edini v naši občini in tako bomo prisiljeni uporabiti vsa pravna sredstva, ki so nam na voljo v takih primerih. Ne bomo dovolili da bi zaradi nevoščljivosti in nemogočih zahtev trpeli naši načrti, s tem pa bi bili naši krajani prikrajšani za sodobno urejeno javno pot.
Zakonca Baak se zavedata da mimo njune hiške, ki je bila pred mnogimi leti mlin, v običajnih razmerah teče miren potoček. Ko pa pride do močnejšega dežja in hujših nalivov, je njuna hiška ogrožena z ogromnimi količinami vode, ki se tod stekajo iz širšega področja Brstnika in Rifengozda. Lahko bi rekli da vzorno sodelujeta z enoto Arso iz Celja, ki skrbi za redno čiščenje pregrad v brstniškem grabnu, katere so bile pred leti postavljene kot zaščita pred poplavami. Njuno življenje je tako bistveno mirnejše. Želimo jima da v bližnji bodočnosti tudi do njune pravljične hiške pride asfaltna cesta.
Martin Kokotec, KS Laško
Tudi z besedami v naslovu tega prispevka bi lahko prevedli znan slovenski pregovor, ki pravi, da kdor hitro da, dvakrat da. Res je tako. Jeseni se je na nas s prošnjo po pomoči obrnila družina Kočar oziroma Zupanc s Požnice 2a. Seznanili so nas, kakšna nesreča jih je doletela. V takih trenutkih je najbolj pomemben hiter odziv. Stopili smo v stik z Vladom Marotom iz Rdečega križa v Laškem. Dogovorili smo se, da bomo poskusili vključiti še nekatere lokalne dejavnike. Tako smo se dogovorili za sestanek pri županu, na katerem so bili prisotni poleg predstavnikov občine, Rdečega križa in Krajevne skupnosti tudi predstavniki Centra za socialno delo. Hitro smo dosegli dogovor kdo, kaj in kako oziroma na kakšen način bomo pomagali ter da bo vse aktivnosti pri izvedbi pomoči vodil laški Rdeči križ. Pri vsem skupaj je bil najbolj pomemben dejavnik vreme, saj smo bili takrat že v pozni jeseni in bila je prisotna bojazen, da želenih del ne bo mogoče izvesti. Na fotografijah je vidno, kako nam je uspelo urediti okolico hiše in priključno cesto do lokalne ceste. Vsega tega ne bi mogli narediti brez izjemne požrtvovalnosti sodelavcev firme GM Hercog, za kar se jim ob tej priložnosti posebej zahvaljujemo. Enako zahvalo smo dolžni tudi Borutu Škegru (Komunala Laško), pa Andreju Kaluži z laške občine in vsem ostalim, ki so vsak na svoj način in po svojih zmožnostih prispevali, da se je sestavil mozaik pomoči. Mnenja smo, da nam je relativno hitro uspelo na najbolj primeren način pomagati družini v njeni nesreči. Usposobili smo namreč okolico njihove hiše za kolikor toliko normalno gibanje z vozičkom, v nadaljevanju pa tudi za potrebno ureditev notranjosti. Prav prijeten občutek je, da je solidarnost med nami še vedno zelo prisotna in da se znamo ob takih in podobnih trenutkih hitro odzvati in prizadetim primerno pomagati. Upamo in želimo da bo tako tudi v bodoče.
Martin Kokotec, KS Laško
ŠTEFKINA POTICA
Kdo ne pozna »Gostilne Šuhel« na Strmci v kateri prebiva gospa Šfefka Zdovc, kjer so vrata gostilne kljub krčmarkini visoki starosti še vedno odprta in gostje dobrodošli. V ponedeljek 18.11.2019 sredi dneva me je kar mimogrede nagovoril Vlado Marot iz Rdečega križa v Laškem. Če imaš čas pojdi z mano, greva Zdovčevi Štefki voščit za rojstni dan. In sva šla, spotoma sva v cvetličarni vzela še šopek rož kot se spodobi in brž na Strmco. Presenečenje je bilo popolno. Štefka je bila v družbi svojih sorodnikov, vendar naju ni pričakovala. Kako lepo sva izvedla to voščilo, saj je prav na tisti dan praznovala 96. rojstni dan. Seveda smo morali nazdraviti, postregla nama je tudi s potico, ki sta jo pred tem pripravili skupaj z Betko Šuhel. Kako okusna je bila, kljub temu da Štefka z izgledom potice ni bila najbolj zadovoljna. Midva z Vladom se z izgledom nisva posebej obremenjevala. Da je bila zelo dobra, je kmalu pokazal prazen krožnik. Po kratkem klepetu in zahvali za vse dobrote sva z Vladom vzela pot pod noge, še prej pa Štefki zaželela »Še na mnoga zdrava leta« in če prej ne, čez leto dni nasvidenje.
Martin Kokotec, KS Laško
Kot lahko vidite na sliki je bilo v sredo, 20. novembra 2019 ob 15. uri popoldan kljub deževnemu vremenu v Kuretnem prav veselo. V prisotnosti župana, njegovih sodelavcev in vaščanov smo odprli posodobljeno cesto do domačije Medvedovih na Spodnjem Ivškem. Omenjena družina in njihovi prijatelji so vzorčen primer, kako se z lastno močjo primerno pripravi cesta za asfaltiranje. So pač ljudje, ki jim ni tuja solidarnost in medsebojna pomoč je tukaj doma.
Zato v domači in bližnji vasi marsikaj sami postorijo in sicer brez velikih besed in naporov, za kar smo jim v krajevni skupnosti zelo hvaležni. Naj se ob tej priliki zahvalim vsem, ki ste kakorkoli prispevali pri obnovi te ceste, prav tako pa hvala za prijetno pogostitev. Vsem želimo srečno vožnjo.
Zato v domači in bližnji vasi marsikaj sami postorijo in sicer brez velikih besed in naporov, za kar smo jim v krajevni skupnosti zelo hvaležni. Naj se ob tej priliki zahvalim vsem, ki ste kakorkoli prispevali pri obnovi te ceste, prav tako pa hvala za prijetno pogostitev. Vsem želimo srečno vožnjo.
Martin Kokotec, KS Laško
Tako nekako je pred davnimi leti Galileo Galilei italijanski znanstvenik in izumitelj iz 16. stoletja dejal, ko je udaril z nogo ob tla in v protest vzkliknil: »In vendar se vrti!« Nekako podobno smo pred časom reagirali v naši krajevni skupnosti, ko smo na seji predsednikov krajevnih skupnosti pri županu jasno povedali, da se ne strinjamo s predlaganim predlogom odloka, ki bi zmanjšal pomen in vpliv najbolj osnovne lokalne skupnosti, ki se imenuje Krajevna skupnost. Predmetni predlog odloka, ki je bil predstavljen na seji, gre na škodo vsem Krajevnim skupnostim v naši občini, tako da se zelo očitno poskuša minimalizirati delovanje KS do te mere, da delovanje KS ne bo več mogoče. Ocenjujemo, da gre za politično odločitev Občine Laško, da KS najprej »de facto« sčasoma pa »de iure« ukine. Že tako je precej problemov pri delovanju v posameznih krajevnih skupnostih, saj ljudje nimajo ne volje ne časa za funkcije in tako večina dela pade na posameznike, ponavadi upokojence. Dela pa je precej, še posebej ker so krajani iz leta v leto bolj zahtevni, kot običajno pa finančnih sredstev ni na razpolago v tem sorazmerju. Kljub vsem težavam, tudi takim nepotrebnim, se trudimo narediti maksimum, kar smo v danem trenutku zmožni narediti. Seveda nikoli ne bomo delo opravili tako, da bodo vsi zadovoljni. Želimo le, da tudi vsi pristojni občinski dejavniki razumejo vzklik »in vendar se vrti«, saj se brez uspešnega delovanja osnovne celice v naši družbi kot je lokalna samouprava in medsebojnega spoštovanja, vrtiljak na katerem so krajevne skupnosti ne bo vrtel v dobrobit vseh krajanov oziroma občanov.
Martin Kokotec, KS Laško
Članek objavljen v laškem biltenu št. 74, dne 15. oktrober 2019 (str. 8)
Do številnih naših krajanov še vedno vodijo makadamske ceste oziroma javne poti (183205 na slikicesta v Brstniku). Predvsem le-te so bile v junijskem in avgustovskem neurju močno poškodovane intako potrebne konkretnesanacije. To nam je sredi septembra ob pomoči občine tudi uspelo inmarsikomu, ki je odvisen od teh poti, se je nasmejalo. Uredili smo praktično vse makadamske odsekena našem področju. V naši krajevni skupnosti je še precej kilometrov makadamskih cest, kijih je sicervsako leto manj, saj nam vsako leto uspe nekaj omenjenih odsekov asfaltirati. Žal je to čedalje težje,saj gre večinoma za odmaknjene in redko poseljene zaselke, kjer prebivalci sami ne zmorejo bremenapriprave spodnjega ustroja. V takih primerih se naslonimo na pomoč občine in posameznih donatorjev, ki včasih še vidijo interes. Vendar je tudi to iz leta v leto redkeje. Glede na finančne zmožnosti našekrajevne skupnosti pa bo to trajalo še leta. Vsi si pač želijo primerne asfaltne poti.Ponovno pa apeliramo na lastnike gozdov ob krajevnih cestah, da primerno očistijo in porežejo veje, kiposegajo v cestni svet. To so dolžni storiti predvsem iz varnostnih razlogov v cestnem prometu, pa tudizaradi lažjega rednega vzdrževanja, ki ga izvajajoposamezni izvajalci. Če opozorilo ne bo zaleglo, bomoto storili s pomočjo naših izvajalcev vzdrževanja, vendar na stroške posameznih lastnikov gozdov.
Do številnih naših krajanov še vedno vodijo makadamske ceste oziroma javne poti (183205 na slikicesta v Brstniku). Predvsem le-te so bile v junijskem in avgustovskem neurju močno poškodovane intako potrebne konkretnesanacije. To nam je sredi septembra ob pomoči občine tudi uspelo inmarsikomu, ki je odvisen od teh poti, se je nasmejalo. Uredili smo praktično vse makadamske odsekena našem področju. V naši krajevni skupnosti je še precej kilometrov makadamskih cest, kijih je sicervsako leto manj, saj nam vsako leto uspe nekaj omenjenih odsekov asfaltirati. Žal je to čedalje težje,saj gre večinoma za odmaknjene in redko poseljene zaselke, kjer prebivalci sami ne zmorejo bremenapriprave spodnjega ustroja. V takih primerih se naslonimo na pomoč občine in posameznih donatorjev, ki včasih še vidijo interes. Vendar je tudi to iz leta v leto redkeje. Glede na finančne zmožnosti našekrajevne skupnosti pa bo to trajalo še leta. Vsi si pač želijo primerne asfaltne poti.Ponovno pa apeliramo na lastnike gozdov ob krajevnih cestah, da primerno očistijo in porežejo veje, kiposegajo v cestni svet. To so dolžni storiti predvsem iz varnostnih razlogov v cestnem prometu, pa tudizaradi lažjega rednega vzdrževanja, ki ga izvajajoposamezni izvajalci. Če opozorilo ne bo zaleglo, bomoto storili s pomočjo naših izvajalcev vzdrževanja, vendar na stroške posameznih lastnikov gozdov.
Na športnem igrišču na Strmci smo pred kratkim v veselje vseh uporabnikov nabavili in postavili gol (143931 na sliki), ki bo lahko služil tako za nogomet kot tudi za rokomet. Omenjeno zadevo so si krajaniStrmce na čelu s svetnikom krajevne skupnosti Milanom Padežnikom že dalj časa prizadevali ureditipreko občine, ker pa niso našli primernega sogovornika, zato so se obrnili na krajevno skupnost in kotže rečeno, smo zadevo rešili v zadovoljstvo vseh. Lahko jim zaželimo le veliko športnih užitkov.
Martin Kokotec, KS Laško