Aktualno
JOŽE STANIČ
Na koledarju, ki je visel v Pivovarni Laško je bilo leto 1964. Tistega leta je začel svojo delovno kariero 23 letni Jože Stanič. Poln energije in zagnanosti ter volje spremeniti ta svet, je prišel iz Kapel pri Brežicah, kjer se je rodil 9.7.1941. Kot majhen otrok je bil med drugo svetovno vojno za štiri leta izseljen-pregnan v Nemčijo. Leta 1948 je obiskoval osnovno šolo v Kapelah in nižjo gimnazijo v Dobovi. Leta 1964 je končal srednjo kmetijsko šolo v Mariboru in nato še prvo stopnjo biotehniške fakultete v Ljubljani. V pivovarno je prišel jeseni leta 1964, ko je znašala celoletna proizvodnja 140.000 hl. to je toliko, kot je znašala proizvodnja v mesecu juliju leta 1980, ko je modernizirano pivovarno zapuščal. V tistem času, ko je prišel v pivovarno je bila navada, da si kljub izobrazbi moral prijeti za delo v proizvodnji, torej v bazi. Izkazal se je in pot ga je pripeljala do tehničnega vodje, nato pa do direktorja Pivovarne Laško, kjer je ostal do leta 1980. Ker je želel okusiti še kaj drugega, je med letom 1980 in 1984 vodil bančne posle v Banki Celje. Nato pa spet v Laško in sicer od 1984 do 1987 direktoruje v Timu, nakar ga še istega leta zvabijo v velenjsko Gorenje. Tam pa leta 1990 postane generalni direktor tega svetovnega velikana in ga izjemno uspešno vodi vse do upokojitve leta 2003. Razsežnosti delovanja Jožeta Staniča izven gospodarstva so bile raznolike. Bil je med drugim predsednik Krajevne skupnosti v Laškem, predsednik Združenja delodajalcev Slovenije, predsednik Ekonomsko-socialnega sveta, nenazadnje tudi podpredsednik Državnega sveta Republike Slovenije. Za svoje uspešno delo pri vodenju gospodarskih družb je Jože Stanič leta 1996 prejel nagrado GZS za posebne dosežke v gospodarstvu, leta 1991 pa Priznanje manager leta, ki ga podeljuje Združenje manager. v letu 2000 je prejel priznanje časopisa Finance za izjemne dosežke v gospodarstvu. Predsednik republike pa je Jožetu Staniču leta 2000 podelil odlikovanje Srebrni častni znak svobode Republike Slovenije. Že zgolj omenjeni fragmenti iz življenjske in delovne poti Jožeta Staniča zgovorno pričajo o osebnosti, ki je vidno zaznamovala našo novejšo gospodarsko in krajevno zgodovino. Je pa njegove kvalitete prepoznala tudi lokalna skupnost in tako je lansko leto (2020) bil imenovan za dobitnika najvišjega občinskega priznanja »Zlatega grba« Občine Laško. Zaradi okoliščin mu je bil le-ta podeljen pred kratkim na minuli občinski proslavi. Smo pa se v Krajevni skupnosti v Laškem spomnili njegovega 80. rojstnega dne in dan pred tem v četrtek 8.7.2021 izvedli »ofiranje«. Na čelu s kapelnikom Ivanom Medvedom in godbo na pihala z Vrha nad Laškim smo se v večernih urah zbrali in jo družno mahnili na »Majerhof« k Staničevim. Z že prisotnim glasbenim triom so vsi glasbeniki skupaj priredili pravšen koncert in presenečenje je bilo popolno. Veselja kar ni bilo konec. Za minuli jubilej Jožetu Staniču v imenu Krajevne skupnosti Laško kličemo še na mnoga zdrava leta.
Na koledarju, ki je visel v Pivovarni Laško je bilo leto 1964. Tistega leta je začel svojo delovno kariero 23 letni Jože Stanič. Poln energije in zagnanosti ter volje spremeniti ta svet, je prišel iz Kapel pri Brežicah, kjer se je rodil 9.7.1941. Kot majhen otrok je bil med drugo svetovno vojno za štiri leta izseljen-pregnan v Nemčijo. Leta 1948 je obiskoval osnovno šolo v Kapelah in nižjo gimnazijo v Dobovi. Leta 1964 je končal srednjo kmetijsko šolo v Mariboru in nato še prvo stopnjo biotehniške fakultete v Ljubljani. V pivovarno je prišel jeseni leta 1964, ko je znašala celoletna proizvodnja 140.000 hl. to je toliko, kot je znašala proizvodnja v mesecu juliju leta 1980, ko je modernizirano pivovarno zapuščal. V tistem času, ko je prišel v pivovarno je bila navada, da si kljub izobrazbi moral prijeti za delo v proizvodnji, torej v bazi. Izkazal se je in pot ga je pripeljala do tehničnega vodje, nato pa do direktorja Pivovarne Laško, kjer je ostal do leta 1980. Ker je želel okusiti še kaj drugega, je med letom 1980 in 1984 vodil bančne posle v Banki Celje. Nato pa spet v Laško in sicer od 1984 do 1987 direktoruje v Timu, nakar ga še istega leta zvabijo v velenjsko Gorenje. Tam pa leta 1990 postane generalni direktor tega svetovnega velikana in ga izjemno uspešno vodi vse do upokojitve leta 2003. Razsežnosti delovanja Jožeta Staniča izven gospodarstva so bile raznolike. Bil je med drugim predsednik Krajevne skupnosti v Laškem, predsednik Združenja delodajalcev Slovenije, predsednik Ekonomsko-socialnega sveta, nenazadnje tudi podpredsednik Državnega sveta Republike Slovenije. Za svoje uspešno delo pri vodenju gospodarskih družb je Jože Stanič leta 1996 prejel nagrado GZS za posebne dosežke v gospodarstvu, leta 1991 pa Priznanje manager leta, ki ga podeljuje Združenje manager. v letu 2000 je prejel priznanje časopisa Finance za izjemne dosežke v gospodarstvu. Predsednik republike pa je Jožetu Staniču leta 2000 podelil odlikovanje Srebrni častni znak svobode Republike Slovenije. Že zgolj omenjeni fragmenti iz življenjske in delovne poti Jožeta Staniča zgovorno pričajo o osebnosti, ki je vidno zaznamovala našo novejšo gospodarsko in krajevno zgodovino. Je pa njegove kvalitete prepoznala tudi lokalna skupnost in tako je lansko leto (2020) bil imenovan za dobitnika najvišjega občinskega priznanja »Zlatega grba« Občine Laško. Zaradi okoliščin mu je bil le-ta podeljen pred kratkim na minuli občinski proslavi. Smo pa se v Krajevni skupnosti v Laškem spomnili njegovega 80. rojstnega dne in dan pred tem v četrtek 8.7.2021 izvedli »ofiranje«. Na čelu s kapelnikom Ivanom Medvedom in godbo na pihala z Vrha nad Laškim smo se v večernih urah zbrali in jo družno mahnili na »Majerhof« k Staničevim. Z že prisotnim glasbenim triom so vsi glasbeniki skupaj priredili pravšen koncert in presenečenje je bilo popolno. Veselja kar ni bilo konec. Za minuli jubilej Jožetu Staniču v imenu Krajevne skupnosti Laško kličemo še na mnoga zdrava leta. Martin Kokotec
Predsednik Krajevne skupnosti Laško
Predsednik Krajevne skupnosti Laško
JOŽE KUŽNIK
Jojo kot ga kličemo znanci in prijatelji je sin Jožeta, doma iz Kočevja in Frančiške, roj. Urankar, doma iz Laškega. Oče in mama sta se spoznala, ko je oče prišel delat v tekstilno tovarno v Laško. Ob grozeči vojni nevarnosti pa je oče iz Laškega odšel delat na železnico v Maribor, misleč, da bo pri državnem podjetju bolj varen pred vpoklicem v vojsko. Tako sta se leta 1942 poročila v baziliki Matere milosti v Mariboru in si z mamo v Mariboru ustvarila dom. Vendar oče tudi v Mariboru ni bil varen pred vpoklicem v vojsko. Aprila leta 1944 so Nemci očeta nasilno mobilizirali v nemško vojsko, 2. julija istega leta pa se je Jojo rodil v celjski bolnišnici. Ko je oče odšel v vojsko, sta mamina starša, ki sta živela v Laškem, mami svetovala naj pride k njima v Laško, da ne bo v nosečnosti sama v Mariboru. Tako je mama prišla v Laško in rodila v celjski bolnišnici. Štiri mesece po rojstvu pa je oče na ruski fronti padel. Mama je ostala vdova in se ni več poročila. Za stalno je ostala v Laškem. Je pa očeta v veliki meri nadomeščal stari oče Karel Urankar, kateremu se mora Jojo v veliki meri zahvaliti za duhovniški poklic. Rodil se je zdrav, ko je bil star dobri dve leti, pa je stara mama opazila, da z njegovo nogo nekaj ni v redu in je na to opozorila mamo. Začeli so se zdravniški pregledi in končna diagnoza je bila »tuberkulozni coxitis desnega kolka« (tuberkulozno vnetje desnega kolka). In začelo se je dolgotrajno zdravljenje: mavec (gips) na desni nogi od prstov do pasu. Mama ga je vsaka dva meseca z vlakom vozila v Ljubljano na Ortopedsko kliniko, da so mu sneli mavčno oblogo, ga okopali in nogo ponovno »zagipsali«. Nato pa z vlakom spet nazaj v Laško. To je trajalo celih osem let, vmes je bil dve leti v otroški bolnišnici Kantrida pri Reki na Hrvaškem. Tam je v bolnišnici opravil prvi in pol drugega razreda osnovne šole. Nato je šolanje nadaljeval v Laškem. Za tem je še dve leti na nogi nosil železno opornico, da se je noga utrdila in da je končno lahko sam shodil. Je pa šepal, zaradi krajše desne noge. Ko je v Laško prišel za župnika g. Franc Korban, je postal ministrant. Kljub invalidnosti je bil aktivno vpet v življenje župnije, tako da so mnogi menili, da bo po maturi v Celju vstopil v bogoslovje – on pa se je vpisal na gradbeno fakulteto. Nekega dne, pri pisanju kolokvija, sredi drugega letnika, je na začetku, še preden so začeli pisati test, le-tega vrnil profesorju, ter zapustil predavalnico in tudi gradbeno fakulteto. Naslednje leto se je vpisal na Teološko fakulteto in vstopil v bogoslovje v Ljubljani. Po treh letih v Ljubljani so se mariborski bogoslovci preselili in nadaljevali študij na mariborskem oddelku Teološke fakultete. 29. junija 1971 ga je mariborski škof dr. Maksimilijan Držečnik posvetil v duhovnika. Jojota pogosto spremlja številka 7. Po mašniškem posvečenju je sedem let služboval v Celju, sedem let v Stranicah, sedem let v Mariboru, sedem let v Šentilju pri Velenju in nenazadnje nekaj let ponovno v Mariboru, da bi nazadnje svoje aktivno delo zaključil kot kancler v novo ustanovljeni škofiji v Celju z nazivom monsignor. Moji spomini na Jojota segajo v mladostna leta, saj sva bila tako rekoč soseda. Igranje na kitaro in petje mu je bilo dano, prav tako pa se spominjam s kakšnim veseljem smo otroci takrat fotografirali in nato v kleti pri njem doma razvijali slike. Bili so čudoviti nepozabni časi druženja in veselja. Ob njegovi »Zlati maši«, ki smo jo obhajali pred kratkim, dober teden po njegovem 77. rojstnem dnevu v laški cerkvi, Jojotu želim še mnogo zdravih in srečnih let, ter da bi s pomočjo Urankar Lajčija, ki skrbno bdi nad njim in mu pomaga, še velikokrat našel pot iz njegovega sedanjega bivališča v domu »Sv. Jožefa« v Celju na obisk rojstnega kraja v Laškem, kjer si vedno dobrodošel.
Jojo kot ga kličemo znanci in prijatelji je sin Jožeta, doma iz Kočevja in Frančiške, roj. Urankar, doma iz Laškega. Oče in mama sta se spoznala, ko je oče prišel delat v tekstilno tovarno v Laško. Ob grozeči vojni nevarnosti pa je oče iz Laškega odšel delat na železnico v Maribor, misleč, da bo pri državnem podjetju bolj varen pred vpoklicem v vojsko. Tako sta se leta 1942 poročila v baziliki Matere milosti v Mariboru in si z mamo v Mariboru ustvarila dom. Vendar oče tudi v Mariboru ni bil varen pred vpoklicem v vojsko. Aprila leta 1944 so Nemci očeta nasilno mobilizirali v nemško vojsko, 2. julija istega leta pa se je Jojo rodil v celjski bolnišnici. Ko je oče odšel v vojsko, sta mamina starša, ki sta živela v Laškem, mami svetovala naj pride k njima v Laško, da ne bo v nosečnosti sama v Mariboru. Tako je mama prišla v Laško in rodila v celjski bolnišnici. Štiri mesece po rojstvu pa je oče na ruski fronti padel. Mama je ostala vdova in se ni več poročila. Za stalno je ostala v Laškem. Je pa očeta v veliki meri nadomeščal stari oče Karel Urankar, kateremu se mora Jojo v veliki meri zahvaliti za duhovniški poklic. Rodil se je zdrav, ko je bil star dobri dve leti, pa je stara mama opazila, da z njegovo nogo nekaj ni v redu in je na to opozorila mamo. Začeli so se zdravniški pregledi in končna diagnoza je bila »tuberkulozni coxitis desnega kolka« (tuberkulozno vnetje desnega kolka). In začelo se je dolgotrajno zdravljenje: mavec (gips) na desni nogi od prstov do pasu. Mama ga je vsaka dva meseca z vlakom vozila v Ljubljano na Ortopedsko kliniko, da so mu sneli mavčno oblogo, ga okopali in nogo ponovno »zagipsali«. Nato pa z vlakom spet nazaj v Laško. To je trajalo celih osem let, vmes je bil dve leti v otroški bolnišnici Kantrida pri Reki na Hrvaškem. Tam je v bolnišnici opravil prvi in pol drugega razreda osnovne šole. Nato je šolanje nadaljeval v Laškem. Za tem je še dve leti na nogi nosil železno opornico, da se je noga utrdila in da je končno lahko sam shodil. Je pa šepal, zaradi krajše desne noge. Ko je v Laško prišel za župnika g. Franc Korban, je postal ministrant. Kljub invalidnosti je bil aktivno vpet v življenje župnije, tako da so mnogi menili, da bo po maturi v Celju vstopil v bogoslovje – on pa se je vpisal na gradbeno fakulteto. Nekega dne, pri pisanju kolokvija, sredi drugega letnika, je na začetku, še preden so začeli pisati test, le-tega vrnil profesorju, ter zapustil predavalnico in tudi gradbeno fakulteto. Naslednje leto se je vpisal na Teološko fakulteto in vstopil v bogoslovje v Ljubljani. Po treh letih v Ljubljani so se mariborski bogoslovci preselili in nadaljevali študij na mariborskem oddelku Teološke fakultete. 29. junija 1971 ga je mariborski škof dr. Maksimilijan Držečnik posvetil v duhovnika. Jojota pogosto spremlja številka 7. Po mašniškem posvečenju je sedem let služboval v Celju, sedem let v Stranicah, sedem let v Mariboru, sedem let v Šentilju pri Velenju in nenazadnje nekaj let ponovno v Mariboru, da bi nazadnje svoje aktivno delo zaključil kot kancler v novo ustanovljeni škofiji v Celju z nazivom monsignor. Moji spomini na Jojota segajo v mladostna leta, saj sva bila tako rekoč soseda. Igranje na kitaro in petje mu je bilo dano, prav tako pa se spominjam s kakšnim veseljem smo otroci takrat fotografirali in nato v kleti pri njem doma razvijali slike. Bili so čudoviti nepozabni časi druženja in veselja. Ob njegovi »Zlati maši«, ki smo jo obhajali pred kratkim, dober teden po njegovem 77. rojstnem dnevu v laški cerkvi, Jojotu želim še mnogo zdravih in srečnih let, ter da bi s pomočjo Urankar Lajčija, ki skrbno bdi nad njim in mu pomaga, še velikokrat našel pot iz njegovega sedanjega bivališča v domu »Sv. Jožefa« v Celju na obisk rojstnega kraja v Laškem, kjer si vedno dobrodošel.Martin Kokotec
Predsednik Krajevne skupnosti Laško
Predsednik Krajevne skupnosti Laško
VARNOSTNE OGRAJE
V tem pomladnem času ste lahko na nekaterih odsekih naših krajevnih cest opazili nove varnostne ograje. No nekaj jih bomo zmontirali še tudi v prihodnje. Pri tem opravilu gre posebna zahvala g. Aljažu Krpiču z Občine Laško, ki je prisluhnil našim prošnjam. Vsako leto nam pomaga v okviru svojih zmožnosti, za kar smo mu v naši KS zelo hvaležni. Živimo pač v krajevni skupnosti, ki je zelo razgibana kar se tiče terena in v kateri imamo precej ozkih in vijugastih cest, ki pa so na nekaterih odsekih zelo nevarne, zato le-te poskušamo dodatno zavarovati. Ker pa smo sedaj v času, ko drevesa in podrast v gozdovih skozi katere potekajo naše ceste hitro raste, ne morem mimo tega, da lastnike parcel ob naših cestah kot vsako leto opozorim, da so dolžni v skladu z zakonom o varnosti v cestnem prometu odstraniti vso vegetacijo, ki posega v cestni svet. Vzdrževalci cest v krajevni skupnosti sicer vsako leto najmanj enkrat s primerno mehanizacijo očistijo robove cest, vendar gre tu za drobnejšo vegetacijo. Kot že rečeno, večje veje in debla ki ogrožajo promet, so dolžni odstraniti lastniki parcel, saj odgovarjajo za vso morebitno škodo. V nasprotnem primeru sledijo primerni ukrepi. Že vnaprej se zahvaljujem za razumevanje.
V tem pomladnem času ste lahko na nekaterih odsekih naših krajevnih cest opazili nove varnostne ograje. No nekaj jih bomo zmontirali še tudi v prihodnje. Pri tem opravilu gre posebna zahvala g. Aljažu Krpiču z Občine Laško, ki je prisluhnil našim prošnjam. Vsako leto nam pomaga v okviru svojih zmožnosti, za kar smo mu v naši KS zelo hvaležni. Živimo pač v krajevni skupnosti, ki je zelo razgibana kar se tiče terena in v kateri imamo precej ozkih in vijugastih cest, ki pa so na nekaterih odsekih zelo nevarne, zato le-te poskušamo dodatno zavarovati. Ker pa smo sedaj v času, ko drevesa in podrast v gozdovih skozi katere potekajo naše ceste hitro raste, ne morem mimo tega, da lastnike parcel ob naših cestah kot vsako leto opozorim, da so dolžni v skladu z zakonom o varnosti v cestnem prometu odstraniti vso vegetacijo, ki posega v cestni svet. Vzdrževalci cest v krajevni skupnosti sicer vsako leto najmanj enkrat s primerno mehanizacijo očistijo robove cest, vendar gre tu za drobnejšo vegetacijo. Kot že rečeno, večje veje in debla ki ogrožajo promet, so dolžni odstraniti lastniki parcel, saj odgovarjajo za vso morebitno škodo. V nasprotnem primeru sledijo primerni ukrepi. Že vnaprej se zahvaljujem za razumevanje.Martin Kokotec
Predsednik Krajevne skupnosti Laško
OKUSITI LAŠKO, KAKO IN KJE?
Že kar nekaj časa lahko v lokalnem okolju pa tudi širše opazimo akcijo, ki nam ponuja možnost okusiti laške dobrote. Gre predvsem za dobrote, ki so proizvod več ali manj občank in občanov, ter nekaterih podjetij laške občine, nekaj pa tudi iz širšega okolja. Akcija je verjetno v prvi vrsti namenjena obiskovalcem laškega področja, torej turistom, seveda pa tudi domačinom. Predvidevam da domačini v pretežni meri poznamo tovrstne zadeve, morda pa tudi ne. No kakorkoli, zame okusiti domačo hrano v glavnem ni nobena težava. Glede na to da nisem ravno od včeraj in da imam nekaj za seboj, poznam kako primerno pripraviti dobro hrano. Potrebne sestavine dobim z domačega vrta, ker živim na podeželju, mi ni težava stopiti do kmeta in tam dobiti pravo domačo hrano. Naj bo to kruh, mleko, sir, jajca, perutnino, svinjino in ostalo meso, kakor tudi suhomesnate proizvode, tudi ribe. Konkretnih receptov za pripravo hrane tu ne bom opisoval, saj verjamem da ima vsak svoj najboljši recept. Torej priprava laškega okusa v domači kuhinji ni nikakršen problem. Večja težava je verjetno ponudba take hrane v gostilnah in restavracijah, kamor poleg turistov zaidemo tudi domačini. Kje so časi, ko si v javnih lokalih lahko naročil laško kranjsko klobaso, pa hrenovko, juho z mesom in podobno. Spomnim se kako je bil svojčas popularen Hot-dog. V vrsti smo stali pred kioskom, ki je to ponujal. Res je, časi se spreminjajo, vendar jesti je vseeno treba. Za to pa se gostinci seveda trudijo in njihova ponudba je včasih neizmerna. Od kmečkih turizmov do običajnih gostiln pa vse do vrhunskih restavracij, kjer včasih niti ne vem, ali bi se vsedel za mizo, na kateri je že pogrinjek pripravljen izjemno lepo. Je pa druga zadeva, kaj dobiš na krožniku. Na kmečkem turizmu pričakujem kmečko perutnino in ne piščanca s Ptuja ali iz Pivke, svinjsko pečenko iz domače štalce in ne iz Poljske itd. Bo kdo rekel, tako hrano pa je težko pripraviti. Se strinjam, ampak če se gremo tako kot je treba potem …..V gostilnah je malo mešano, torej vsega od vsepovsod. Podobno je tudi v vrhunskih restavracijah, s to razliko, da včasih ne vem ali se bom najedel, ali pa bolj pokušal. Žal smo pač v času, ko je cena edino merilo, pa ne le pri pripravi hrane. Ni pa nujno, da se boš za velik denar tudi dobro najedel. Drži pa tudi tisti pregovor »malo denarja, malo muzike«. Če se ozrem na splošno, menim da ima naše okolje precej možnosti kaj, kako in kje ponuditi obiskovalcu naših krajev. Imamo čudovito naravo, vodo iz katere smo svojčas varili najboljše pivo in hrano, ki jo znamo pridelati in objekte, v katerih se lahko izvaja kvalitetna ponudba. Vsak trud se splača, tako ali drugače. Tudi trud da ponudbo naših okusov predstavljamo najprej le v slovenskem jeziku, brez primesi iz angleščine, ki je pri nekaterih tako priljubljena, da bi jo najraje mešali med hrano. Verjamem da tujci ne razumejo najbolj naš jezik. Zato pa obstajajo prevodi. V daljni azijski deželi, kamor zahajam že več kot petindvajset let spoštujejo svoj jezik, ki je vedno na prvem mestu, šele nato je angleščina, pa čeprav je bila dežela nekoč kolonija Britancev. Ja tako je to, če se sam ne spoštuješ, te tudi drugi ne bodo. Kako že gre tista pesem ansambla Agropop »Samo milijon nas še živi«?
Martin Kokotec
Predsednik Krajevne skupnosti Laško
SPREHOD SKOZI ČAS SPOMINOV
Običajno ste jo lahko zadnja leta slišali ob nedeljah po 10. uri na prvem programu Radia Slovenija. Vodila je priljubljeno oddajo »Nedeljsko dopoldne z Ljerko«. Gledališka in filmska igralka Ljerka Belak, s polnim imenom Valerija Ema Belak je 21. aprila 2021 v 74. letu starosti izstopila z vlaka življenja. Rodila se je v Ljubljani 13.2.1948 in po študiju diplomirala na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo. Od leta 1971 do 1993 je bila zaposlena v Slovenskem ljudskem gledališču v Celju. V tistih časih, bolje rečeno v poznih 80. letih prejšnjega stoletja je sodelovala tudi z Gledališko skupino Pivovarne Laško, ki jo je takrat vodila Fanika Lapornik, sedaj Wiegele. Ljerka je pogosto prihajala v Laško in vsi sodelujoči so je bili zelo veseli. Tako je pustila svoj pečat dela tudi pri laških gledaliških amaterjih. Sicer pa je Ljerka Igrala v skoraj vseh slovenskih poklicnih gledališčih. Leta 1993 se je pridružila igralskemu ansamblu Mestnega gledališča ljubljanskega, kjer je bila vse do upokojitve. Z nekdanjim gledališkim igralcem Bogomirjem Verasom sta živela v prijetni hiški v bližini Iga pri Ljubljani. Ljerka Belak je za svoje delo prejela leta 1981 Nagrado Prešernovega sklada, leta 1987 Severjevo nagrado, leta 1989 Borštnikovo nagrado za vlogo Gospe Peachum v Operi za tri groše in prejela je naziv Žlahtne komedijantke na Dnevih komedije v Celju za vlogo Služkinje Berte v uprizoritvi Stevardese pristajajo. Leta 2015 je prejela Borštnikov prstan in Ježkovo nagrado. Sam pa sem Ljerki izredno hvaležen za priliko, katero mi je ponudila, da sem lahko z njo sodeloval pri ustvarjanju nekaterih njenih radijskih oddaj ob nedeljah dopoldne (na sliki med oddajo v živo v studiu prvega programa Radia Slovenija). Skupaj z glasbeno urednico Ireno Batis Janovsky nam je uspelo v slabih dveh letih pripraviti in izvesti kar osem oddaj. Poseben čar te njene tedenske oddaje pa je bilo to, da je tekla v živo, kar je zahtevalo še posebno spretnost in zbranost pri izvedbi vseh sodelujočih. Zbranost in primerna beseda v živem stiku preko telefona, ter seveda prava glasba je bila tisto, kar so poslušalke in poslušalci najbolj cenili in po odzivu tudi vsak teden pričakovali. Upam da bo podobna oddaja, ki je bila namenjena sicer vsem, ki so si vzeli čas za poslušanje, predvsem pa publiki +50, še naprej našla svoje mesto na radijskih valovih prvega programa. Zahvala za prijateljstvo pa je v tem trenutku najmanj, kar lahko sedaj izrečem Ljerki. Vsi ljudje so prah, nekateri so zlat prah.
Običajno ste jo lahko zadnja leta slišali ob nedeljah po 10. uri na prvem programu Radia Slovenija. Vodila je priljubljeno oddajo »Nedeljsko dopoldne z Ljerko«. Gledališka in filmska igralka Ljerka Belak, s polnim imenom Valerija Ema Belak je 21. aprila 2021 v 74. letu starosti izstopila z vlaka življenja. Rodila se je v Ljubljani 13.2.1948 in po študiju diplomirala na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo. Od leta 1971 do 1993 je bila zaposlena v Slovenskem ljudskem gledališču v Celju. V tistih časih, bolje rečeno v poznih 80. letih prejšnjega stoletja je sodelovala tudi z Gledališko skupino Pivovarne Laško, ki jo je takrat vodila Fanika Lapornik, sedaj Wiegele. Ljerka je pogosto prihajala v Laško in vsi sodelujoči so je bili zelo veseli. Tako je pustila svoj pečat dela tudi pri laških gledaliških amaterjih. Sicer pa je Ljerka Igrala v skoraj vseh slovenskih poklicnih gledališčih. Leta 1993 se je pridružila igralskemu ansamblu Mestnega gledališča ljubljanskega, kjer je bila vse do upokojitve. Z nekdanjim gledališkim igralcem Bogomirjem Verasom sta živela v prijetni hiški v bližini Iga pri Ljubljani. Ljerka Belak je za svoje delo prejela leta 1981 Nagrado Prešernovega sklada, leta 1987 Severjevo nagrado, leta 1989 Borštnikovo nagrado za vlogo Gospe Peachum v Operi za tri groše in prejela je naziv Žlahtne komedijantke na Dnevih komedije v Celju za vlogo Služkinje Berte v uprizoritvi Stevardese pristajajo. Leta 2015 je prejela Borštnikov prstan in Ježkovo nagrado. Sam pa sem Ljerki izredno hvaležen za priliko, katero mi je ponudila, da sem lahko z njo sodeloval pri ustvarjanju nekaterih njenih radijskih oddaj ob nedeljah dopoldne (na sliki med oddajo v živo v studiu prvega programa Radia Slovenija). Skupaj z glasbeno urednico Ireno Batis Janovsky nam je uspelo v slabih dveh letih pripraviti in izvesti kar osem oddaj. Poseben čar te njene tedenske oddaje pa je bilo to, da je tekla v živo, kar je zahtevalo še posebno spretnost in zbranost pri izvedbi vseh sodelujočih. Zbranost in primerna beseda v živem stiku preko telefona, ter seveda prava glasba je bila tisto, kar so poslušalke in poslušalci najbolj cenili in po odzivu tudi vsak teden pričakovali. Upam da bo podobna oddaja, ki je bila namenjena sicer vsem, ki so si vzeli čas za poslušanje, predvsem pa publiki +50, še naprej našla svoje mesto na radijskih valovih prvega programa. Zahvala za prijateljstvo pa je v tem trenutku najmanj, kar lahko sedaj izrečem Ljerki. Vsi ljudje so prah, nekateri so zlat prah.Martin Kokotec
Predsednik sveta Krajevne skupnosti Laško
SVETLOBA
Ko se zvečer stemni, je povsem samoumevno da se v mestih, oziroma strnjenih naseljih prižge javna razsvetljava, seveda tam kjer pač le-ta je. V naši krajevni skupnosti je to predvsem v mestu in primestnih naseljih. Na podeželju oziroma po vaseh pa je že drugače. V minulih letih nam je uspelo, da smo »svetlobo« pripeljali tudi v bolj odročne kraje oziroma vasi. Ponekod kot v Kuretnem, Zgornjem Rifengozdu, na Šmihelu in Krištofu, ter na Ojstrem smo to storili kot samostojno odjemno mesto preko električnega omrežja, tam kjer pa to ni mogoče, oziroma so postopki prezahtevni in predragi, pa to rešujemo s postavitvijo solarnih svetilk. Tako takšne solarne svetilke že stojijo v Debru (Psarje), na Ojstrem, v Spodnjem Rifengozdu in pred kratkim še na Doblatini, od koder je tudi priložena slika. Noč ima svojo moč in svetloba čeprav le tu in tam je prav dobrodošla, tudi iz varnostnih razlogov. S tako prakso želimo nadaljevati in tako načrtujemo naslednjo solarno svetilko postaviti na križišču v zgornjem delu vasi Jagoče.
Se pa v naši krajevni skupnosti ne ukvarjamo samo s cestami in razsvetljavo. Svetloba se nam sicer v prispodobi kaže tudi pri nekaterih projektih širšega pomena v našem kraju. Med drugim se trudimo podpirati pobude naših krajanov v navezi s parcitipativnim proračunom naše občine. Nedavno tega smo pripravili predstavitev predloga o ureditvi »Parka spominov«. Po ideji g. Lojzeta Oberžana je omenjeni predlog pripravil arhitekt g. Bojan Leva iz S. Konjic. V tem parku želimo s predstavitvijo iztrgati pozabi pomembne oziroma zaslužne Laščane, ki so v preteklosti imeli velik vpliv na razvoj našega kraja. Na minulih predstavitvah nam je uspelo spraviti za isto omizje večino odločujočih deležnikov, seveda na čelu s stroko. Pričakovanja so velika, kakšna bo realizacija pa bo odvisno predvsem od uspešnosti pogovorov. Pregovor pravi, če se ne pogovarjaš, se še skregati ne moreš. Žal ugotavljamo da je pogovorne komunikacije v našem okolju bistveno premalo. Nas pa veseli, da smo pri pripravah na predstavitve naleteli pri pristojnih deležnikih na pozitiven odziv in voljo po sodelovanju. Tako upamo da na podlagi naših prizadevanj rezultat ne bo izostal. Več o tem pa v prihodnje.
Ko se zvečer stemni, je povsem samoumevno da se v mestih, oziroma strnjenih naseljih prižge javna razsvetljava, seveda tam kjer pač le-ta je. V naši krajevni skupnosti je to predvsem v mestu in primestnih naseljih. Na podeželju oziroma po vaseh pa je že drugače. V minulih letih nam je uspelo, da smo »svetlobo« pripeljali tudi v bolj odročne kraje oziroma vasi. Ponekod kot v Kuretnem, Zgornjem Rifengozdu, na Šmihelu in Krištofu, ter na Ojstrem smo to storili kot samostojno odjemno mesto preko električnega omrežja, tam kjer pa to ni mogoče, oziroma so postopki prezahtevni in predragi, pa to rešujemo s postavitvijo solarnih svetilk. Tako takšne solarne svetilke že stojijo v Debru (Psarje), na Ojstrem, v Spodnjem Rifengozdu in pred kratkim še na Doblatini, od koder je tudi priložena slika. Noč ima svojo moč in svetloba čeprav le tu in tam je prav dobrodošla, tudi iz varnostnih razlogov. S tako prakso želimo nadaljevati in tako načrtujemo naslednjo solarno svetilko postaviti na križišču v zgornjem delu vasi Jagoče. Se pa v naši krajevni skupnosti ne ukvarjamo samo s cestami in razsvetljavo. Svetloba se nam sicer v prispodobi kaže tudi pri nekaterih projektih širšega pomena v našem kraju. Med drugim se trudimo podpirati pobude naših krajanov v navezi s parcitipativnim proračunom naše občine. Nedavno tega smo pripravili predstavitev predloga o ureditvi »Parka spominov«. Po ideji g. Lojzeta Oberžana je omenjeni predlog pripravil arhitekt g. Bojan Leva iz S. Konjic. V tem parku želimo s predstavitvijo iztrgati pozabi pomembne oziroma zaslužne Laščane, ki so v preteklosti imeli velik vpliv na razvoj našega kraja. Na minulih predstavitvah nam je uspelo spraviti za isto omizje večino odločujočih deležnikov, seveda na čelu s stroko. Pričakovanja so velika, kakšna bo realizacija pa bo odvisno predvsem od uspešnosti pogovorov. Pregovor pravi, če se ne pogovarjaš, se še skregati ne moreš. Žal ugotavljamo da je pogovorne komunikacije v našem okolju bistveno premalo. Nas pa veseli, da smo pri pripravah na predstavitve naleteli pri pristojnih deležnikih na pozitiven odziv in voljo po sodelovanju. Tako upamo da na podlagi naših prizadevanj rezultat ne bo izostal. Več o tem pa v prihodnje.
Martin Kokotec
Predsednik sveta Krajevne skupnosti Laško
Dva dni pred Božičem so vremenske razmere dovoljevale mojstrom firme EEA Medved d.o.o. iz Laškega (na sliki), da so uspeli montirati javno razsvetljavo na križišču cest v Rifengozdu pri Klavžarju. Gre za tretjo solarno svetilko v naši krajevni skupnosti, torej za tisto pri Sikovškovi kapelici na Ojstrem in pri podvozu v Debru pri Rozman (nekdanje Psarje). Takšne svetilke so primerne za lokacije, kjer ni možnosti za ureditev javne razsvetljave preko klasičnega električnega omrežja. Naslednjo takšno solarno svetilko načrtujemo postaviti v centru vasi Doblatina v teku letošnjega leta. Postavljena svetilka razsvetljuje križišče cest v tako imenovanem Spodnjem Rifengozdu, hkrati pa tudi osvetljuje »Matevžekovo kapelico«, ki je tako vidna od blizu in daleč, celo onkraj Savinje z glavne ceste Laško-Celje. Ta kapelica je bila nazadnje obnovljena pred nekaj leti z veliko pomočjo najbližjega soseda in sicer marsikomu znanega glasbenika Braneta Klavžarja, lastnikov in ostalih sodelujočih. Kapelica ki ima kar zanimivo zgodovino je v lasti družine Dragice in Alojza Arzenšek, po domače Matevžekovih iz Rifengozda. Leta 1846 je pripeljal prvi vlak po novo zgrajeni tako imenovani »Južni železnici« iz Dunaja v Celje. Takoj za tem so nadaljevali z gradnjo železnice v smeri Zidanega Mosta in naprej proti Ljubljani. Seveda je bilo takrat na delovišču mnogo delavcev, ki pa so znali navezati stike z lokalnim prebivalstvom. Tako so s pomočjo čolnov, ki so jih imeli domačini prečkali Savinjo in pri kmetih poiskali potrebne reči, bolje rečeno jedačo in pijačo. V tistih časih je bilo namreč na področju Rifengozda precej več vinogradov kot danes in posledično tudi precej dobre kapljice. Iz pripovedovanja lastnikov sem lahko razbral, da so njihovi predniki znali prisluhniti željam delavcev, ki so takrat gradili železnico. Združili so sile in tako je nastala kapelica, ki je ena od treh na področju Rifengozda, poleg Lipšekove, ki stoji na sami občinski meji ob cesti na Celjsko kočo in nekdanje Špan-Marušičeve. Ob priliki posodabljanja cest, od lastnikov sakralnih objektov pričakujemo, da le-te obnovijo in tako pripomorejo k boljšemu izgledu lokalnega okolja. Sicer pa v letošnjem letu načrtujemo gradnjo novega podpornega zidu v neposredni bližini omenjene kapelice v smeri proti Zgornjemu Rifengozdu. Sedanji zid se občasno ruši in grozi, da bo zasul lokalno cesto, ki je zelo pomembna prometnica za krajane vse tja do Doblatine in Požnice. Že sedaj pa obveščamo krajane, da bo takrat potrebna strpnost, saj bo cesta v času gradnje zaprta za promet, o čemer pa boste še pravočasno obveščeni. Sicer pa si lahko vse ostale informacije glede delovanja v Krajevni skupnosti Laško poiščete in ogledate na naši spletni strani www.ks-lasko.si.Martin Kokotec
Predsednik sveta Krajevne skupnosti Laško
Predsednik sveta Krajevne skupnosti Laško
ZNANEC IZ SOSEDNJE ULICE
Bilo je v torek zvečer, na predvečer Martinovega. Glede na trenutne okoliščine, vendar v skladu s pravili NIJZ, se nas je zbrala peščica in odrinila na »Majerhof« k Turnškovim. Miniaturna zasedba pihalne godbe je zaigrala podoknico slavljencu, ki je dan za tem praznoval 80 let. Presenečenje z »ofiranjem« je bilo popolno, saj nihče od domačih kaj takega ni pričakoval. Sledila so kratka voščila in zdravica, nato pa kakor hitro smo prišli, tako smo tudi odšli.
Bilo je v torek zvečer, na predvečer Martinovega. Glede na trenutne okoliščine, vendar v skladu s pravili NIJZ, se nas je zbrala peščica in odrinila na »Majerhof« k Turnškovim. Miniaturna zasedba pihalne godbe je zaigrala podoknico slavljencu, ki je dan za tem praznoval 80 let. Presenečenje z »ofiranjem« je bilo popolno, saj nihče od domačih kaj takega ni pričakoval. Sledila so kratka voščila in zdravica, nato pa kakor hitro smo prišli, tako smo tudi odšli.Tone Turnšek, častni občan Občine Laško, dolgoletni direktor Pivovarne Laško, predsednik prireditvenega odbora turistične prireditve Pivo in cvetje, predsednik Rokometnega kluba Celje in še kaj bi se našlo, je v Laškem prisoten že vrsto let. Namenoma v tem sestavku ne bom navajal letnic. Kot mlad fant s končano fakulteto je začel z delom v laški pivovarni. Prišel je iz zgornje savinjske doline, točneje iz Rečice ob Savinji. Tu se je takoj ustalil in postal Laščan. Lahko rečemo da se je in se še bolj počuti Laščana od marsikaterega domačina. Njegov pogled na okolje v katerega se je preselil je izjemen. S svojo ekipo iz Pivovarne, v kateri so bili Jože Sadar, Janko Remic, Franc Rojnik, Gorazd Šetina, Marjan Zor, Janko Deželak in drugi, je pustil v Laškem in okolici velik neizbrisen pečat. Naj omenim da je bila Pivovarna Laško pod njegovim vodstvom ena izmed najmodernejših v Evropi. Vendar pa se njegovi pogledi niso ustavili samo znotraj pivovarniškega dvorišča. Ogromno je s svojo ekipo delal tudi v lokalnem okolju. Tu naj izpostavim tradicionalno turistično prireditev Pivo in cvetje, ki si je ni mogoče zamisliti brez sodelovanja pivovarne. Športna dvorana, Kulturni center, grad Tabor, hotel Savinja, hotel Hum in neizmerni kilometri asfaltnih cest in vodovodov v bližnji in daljni okolici naše občine je nekaj najbolj prepoznavnih objektov oziroma infrastrukture, ki so bili postavljeni oziroma obnovljeni v njegovem času. In nenazadnje izjemno sodelovanje s pokojnim laškim župnikom Jožetom Horvatom. Rezultat je bilo obnovljeno župnišče in in še nekaj drugih sakralnih objektov v laški župniji. Omenjene stvari je potrebno poudariti, saj še danes marsikomu v Laškem ni jasno od kod je kaj prišlo. Vse kar je bilo narejeno, je bilo narejeno za ta kraj in ostalo bo temu kraju. Takšno je njegovo razmišljanje o Laškem. Seveda pa je poleg vsakodnevnega dela Tone Turnšek našel čas tudi za šport. Navdušen je bil (in je še) nad rokometom. Ljubezen do tega športa ga je med drugim pripeljala tudi do naslova evropskega klubskega prvaka. Sicer pa lahko ponosnega osemdesetletnika pogosto videvamo na laških ulicah in okoliških poteh v družbi pohodnih palic. Rad skrbi za psihofizično kondicijo in pri tem mu tudi vreme ni ovira. Srečno in prijetno pot.
V imenu društva upokojencev Pivovarne Laško in v imenu Krajevne skupnosti Laško Vam spoštovani Tone še enkrat želim vse najboljše in še na mnoga zdrava leta!
Martin Kokotec
Predsednik sveta Krajevne skupnosti Laško
MINULO DELO
Tudi letošnje leto je bilo kar zanimivo, še posebej glede izpolnjevanja plana dela. Z napori ki niso bili majhni, nam je uspelo izpolniti večino zastavljenih ciljev. Še posebej pa smo veseli da smo uspeli s sodelovanjem celjske občine asfaltirati dva odseka cest v Rifengozdu in sicer do domačije Bevc in Milošič. Omenjeni cesti namreč deloma potekata po celjski občini in zato nam je v posebno veselje, da nam je uspelo doseči primeren sporazum s Celjani. Tu gre velika zahvala med drugimi ge. Saši Lupše, g. Matjažu Kapitlerju, g. Ferdu Hercogu in pa seveda domačinom, ki so skupaj z nami uspeli pripraviti spodnji ustroj omenjenih cest. V Brstniku nam je uspelo pripeljati asfaltno pot do domačije Krajnčevih, po domače pri Pintar. Pa še skok v Debro-Mulenco, kjer smo z asfaltom prevlekli odcep ceste do domačije Deželak-Mrgole, po domače pri Primož. Kakšnega pomena je za te odročne kraje sodobna asfaltna pot, vam lahko povejo le omenjeni krajani. Več o realizaciji programa dela KS Laško si lahko ogledate na naši spletni strani, kjer najdete tudi vse potrebne informacije o planu zimske službe v prihajajoči sezoni.Vsem skupaj hvala za sodelovanje in srečno ter varno vožnjo želimo!
Martin Kokotec
Predsednik sveta Krajevne skupnosti Laško
SPET DOMA
Ob koncu poletja se je po dolgih letih življenja na kranjskem v svoj domači kraj vrnil dr. Tomo Korošec, častni občan Laškega. Veseli me, da sta se z ženo odločila svojo častitljivo starost preživeti v Laškem, kjer se je Tomo tudi rodil. Mnogim je znan tudi s šaljivim vzdevkom »profesor vejica«, ki si ga je »pridobil« s strani študentov na filozofski fakulteti, oziroma na fakulteti za družbene vede ljubljanske univerze. Meni pa je moj nekdanji sosed ostal najbolj v spominu po televizijski oddaji »Pet minut za boljši jezik«. Kot se moderno sedaj reče, je to še ena dodana vrednost za mesto Laško, ki jo bomo lahko srečevali na ulicah starega mestnega jedra. Ker nam trenutne okoliščine ne dovoljujejo izvedbo primerne dobrodošlice (le-to bomo izvedli ob prvi mogoči priliki), naj bo ta sestavek kot drobna pozornost ob priliki njegove vrnitve .Spoštovani g. Tomo, v imenu Krajevne skupnosti Laško izrekam tebi in ženi prisrčno dobrodošlico z željo, da se v Laškem počutita prijetno, ter da svoj čas preživita srečno in zdravo.
Martin Kokotec
Predsednik sveta Krajevne skupnosti Laško
IZTRGANI POZABI
Leto za letom se v naši krajevni skupnosti trudimo iztrgati pozabi ljudi, ki so na nek način s svojim minulim delom zaslužili, da se jih lokalna skupnost ob primerni priliki spomni in jih na primeren način nagradi. V ta namen so tudi vsakoletna občinska priznanja, ki se podeljujejo ob priliki občinskega praznika. V Krajevni skupnosti Laško imamo s svojimi predlogi včasih več, drugič manj uspeha. Pa vendar nam večinoma le uspe, da člani občinskega sveta prepoznajo naše predloge in posledično nagradijo predlagane.Tudi letos je bilo tako in letošnji nagrajenci so postali: Jože Stanič in Mihael Lončar (zlati grb), Martun Zdravko, Kotnik Jože in Franc Podkoritnik (srebrni grb), ter Cvetka Sikovšek in Nogometni klub Laško (bronasti grb). Žal nam je, da je sedanja situacija preprečila slavnostno akademijo s podelitvijo priznanj v Kulturnem centru. Kljub temu ta priznanja nimajo nič manjše vrednosti. Vsem nagrajencem v imenu Krajevne skupnosti Laško iskreno čestitam!
Martin Kokotec
Predsednik sveta Krajevne skupnosti Laško
Smo sredi poletja in v poletni vročini je idealno izbrati pot, ki vodi skozi gozd. Za pešce, kolesarje in voznike, skratka za vse udeležence v cestnem prometu je hlad na cesti, ki pelje skozi gozd prav prijeten. Takšnih cest je v naši krajevni skupnosti kar precej in posledično je tudi precej težav pri vzdrževanju le-teh. V normalnih pogojih naši vzdrževalci enkrat letno na vseh naših cestah pokosijo bankine in neposredno okolico cestnega sveta. Žal pa ostaja problem vej z bližnjih dreves ob cestah, ki pa so v večini v privatni lasti. Za to pa so odgovorni lastniki zemljišč in ne Krajevna skupnost. Zaradi nerednega čiščenja gozdov se tako precej naših cest zarašča in ponekod so problemi povezani s tem zelo resni. Laška komunala nas je v preteklosti že obvestila, da na nekaterih odsekih oziroma v nekaterih zaselkih začasno ne bo izvajala odvoza odpadkov prav zaradi zaraščenosti cest, ki s tem povzročajo škodo na njihovih vozilih. Nekatere krajane smo o tem že obvestili, sicer pa menimo, da večina krajanov prav dobro pozna predvsem »svoje« lokalne ceste in tudi vedo kje in kako bi bilo potrebno posekati vejevje, ki posega v cestni svet. Zakon na tem področju je povsem jasen in nedvoumen. Vsak lastnik zemljišča je odgovoren za morebitno škodo, ki je povzročena s padcem vej ali celo dreves na javne ceste. Zato znova vljudno prosimo lastnike gozdov, da primerno vzdržujejo svoje gozdove predvsem na področjih javnih cest in se s tem izognejo morebitnim težavam in nepotrebnim stroškom, oziroma da postopajo v skladu z varnostjo v cestnem prometu. Tu ne gre le za poletne težave, enake če ne še večje težave se ponovijo v jesenskem in zimskem času, ko se veje dreves zaradi vremenskih razmer tako upognejo, da praktično zaprejo promet na posameznih cestah. Slabe volje zaradi začasne neprevoznosti posameznih cest je takrat ogromno, le redkokdo pa se v takih trenutkih spomni na to, kdo je za takšno stanje dejansko odgovoren. Vsi klici so usmerjeni na Krajevno skupnost oziroma njihove vzdrževalce, ki pa čudežev ne zmorejo narediti. Za redno vzdrževanje gozdnih parcel ni potrebno veliko truda, le obilo dobre volje in zadeva bo rešena v zadovoljstvo vseh. Lastnina namreč ni le običajna dobrina, pač pa terja tudi odgovornost.Martin Kokotec
Predsednik sveta Krajevne skupnosti Laško
Zgodovina izgradnje in asfaltiranja ceste Jagoče – Doblatina – Svetina, Franci Zupanc
Kolikor se še spominjajo nekateri krajani je bila cesta iz Laškega do Svetine po današnji trasi grajena šele v 80 letih prejšnjega stoletja. Do takrat je bil dostop do Svetine iz več smeri. Večina so bili to kolovozi in sicer iz smeri Jagoče, čez Brstnik, iz smeri Laškega okoli Huma preko Tovstega in iz Padeža čez na Zavoj ali na Požnico. Zaradi slabih povezav do Laškega so ljudje iz zaselkov Zavoj, Doblatina, Planinca in Požnica bili bolj vezani na Svetino in Štore, kot na Laško. V cerkev se je hodilo na Svetino. V šolo so otroci hodili v Svetino, kasneje pa zaradi boljše povezave in avtobusnega prevoza tudi v Štore.
Tako je bilo na predlog in željo krajanov, same krajevne skupnosti in občine sklenjeno, da se pristopi k izdelavi nove ceste. Tako je bilo s pomočjo gozdne uprave dogovorjeno, da se zgradi nova gozdna cesta, ki bo ob enem služila tudi javnosti. Cesto je trasiral g. Klančnik, inženir gozdnega gospodarstva iz Celja in ki je bil avtor več cest na področju občine Laško (Cesta na Šmohor, Cesta na Ladno raven, Cesta na Vrh nad Laškim, itd.) Precej let se je veliko sredstev in prostovoljnega dela prebivalcev vlagalo v vzdrževanje te makadamske ceste, saj je vsako manjše deževje in neurje odnašalo gramoz in trgalo cestišče. V letu 1991 se je končno le uspelo vnesti v program KS Laško tudi aktivnosti za delno asfaltiranje ceste Laško Doblatina. Naloga je bila podprta s sredstvi izglasovanega samoprispevka, pomoči takratnega združenega dela in prispevkov in dela samih krajanov. Prvi sestanek v zvezi z asfaltiranjem te ceste je bil zbor oziroma sestanek krajanov v zvezi z uvedbo samoprispevka, dne 18. 11. 1991. Na osnovi tega sestanka je bil na pobudo krajanov Doblatine in Požnice ter v skladu z dogovorom občine Laško, dne 19. 1. 1992 ustanovljen režijski odbor za asfaltiranje ceste Svetina – Doblatina – Jagoče. Začnejo se aktivnosti za postopno asfaltiranje in sicer s pridobivanjem soglasij lastnikov zemljišč , raznih drugih dovoljenj na sami občini, s popisom del in s vso drugo potrebno dokumentacijo. Začnejo se zbirati denarna sredstva in prostovoljne akcije krajanov na pripravi podlage za asfaltiranje. Tako se junija 1992 asfaltira prvi odsek te ceste in sicer v dolžini 800 m na območju zaselka Planinca proti Svetini. Akcija se je realizirali torej s pomočjo krajanov, Krajevne skupnosti Laško, Občine Laško in Komunale Laško. Ker del ceste leži tudi na področju Občine Štore, takrat še Občine Celje, so bitke za sredstva bilke tudi tam.
Zaradi navezanosti krajanov na Svetino in Štore so imeli takrat velik posluh za probleme krajanov Doblatina in Požnica tudi v KS Svetina. Tako tudi Občina Celje v letu 1993 asfaltira neasfaltiran del od Svetine do Doblatine v dolžini 500 m. Na področju KS Laško je ostal še neasfaltiran del od odcepa za Celjsko kočo proti Doblatini. S pomočjo Pivovarne Laško pa se je v naslednjem letu 1994 uspel asfaltirati še ta preostali del v dolžini 1000 m. Leta 1994 in 1995 se je s pomočjo Občine Celje in KS Svetina realizirala tudi telefonska napeljava s položitvijo zemeljskih kablov. Tako leta 1995 končno zazvonijo tudi telefoni v Požnici, Doblatini in delu vasi Brstnik. V tem času se od občine Celje odcepi Občina Štore. Le-ta je preko KS Svetina v letu 1995 pokrila z asfaltom še preostali neasfaltiran del in tako je bila Doblatina povezano do Štor z asfaltom.
Po izgradnji mostu v Jagočah v letu 1996 se je z veliko pomočjo Pivovarne Laško asfaltiralo 1800 m ceste od Jagoč do Brstnika. Ker ima Doblatina električno povezavo iz smeri Svetina in je bila električna napetost zelo nizka in slaba, smo v Elektro Celju dosegli tudi postavitev nove TP in močnejšega električnega voda proti Celjski koči. 17. julija 1999 smo s pomočjo KS Laško krajani izvedli delovno akcijo in postavili dve avtobusni postajališči in avtobusno obračališče. V jeseni 2002 se je s pomočjo Regionalne razvojne agencije Celje asfaltiralo preostali del ceste iz smeri Brstnika do Doblatine in sicer v dolžini 3200 m.
Tako je bilo z otvoritvijo ceste in družabnim zaključkom dne 8. novembra 2002 na Doblatini zaključeno asfaltiranje ceste Laško – Jagoče – Brstnik – Doblatina – Svetina.
Krajani in lastniki zemljišč so si vseskozi prizadevali, da bi se uredila katastrska odmera zemljišč, ki so jih odstopili za namene ceste. Tako se je podprla prekategorizacija ceste v državno cesto in dosegel višji standard s čimer se je dosegla odmera ceste z odkupom zemljišča oziroma plačilom odškodnine. Za uresničitev vsega naštetega je bilo potrebno veliko časa, sredstev, drugih naporov in živcev nekaterih krajanov, akterjev, kajti le ni šlo vse tako gladko, kot je bilo mišljeno, dogovorjeno in obljubljeno.
Tako je bilo na predlog in željo krajanov, same krajevne skupnosti in občine sklenjeno, da se pristopi k izdelavi nove ceste. Tako je bilo s pomočjo gozdne uprave dogovorjeno, da se zgradi nova gozdna cesta, ki bo ob enem služila tudi javnosti. Cesto je trasiral g. Klančnik, inženir gozdnega gospodarstva iz Celja in ki je bil avtor več cest na področju občine Laško (Cesta na Šmohor, Cesta na Ladno raven, Cesta na Vrh nad Laškim, itd.) Precej let se je veliko sredstev in prostovoljnega dela prebivalcev vlagalo v vzdrževanje te makadamske ceste, saj je vsako manjše deževje in neurje odnašalo gramoz in trgalo cestišče. V letu 1991 se je končno le uspelo vnesti v program KS Laško tudi aktivnosti za delno asfaltiranje ceste Laško Doblatina. Naloga je bila podprta s sredstvi izglasovanega samoprispevka, pomoči takratnega združenega dela in prispevkov in dela samih krajanov. Prvi sestanek v zvezi z asfaltiranjem te ceste je bil zbor oziroma sestanek krajanov v zvezi z uvedbo samoprispevka, dne 18. 11. 1991. Na osnovi tega sestanka je bil na pobudo krajanov Doblatine in Požnice ter v skladu z dogovorom občine Laško, dne 19. 1. 1992 ustanovljen režijski odbor za asfaltiranje ceste Svetina – Doblatina – Jagoče. Začnejo se aktivnosti za postopno asfaltiranje in sicer s pridobivanjem soglasij lastnikov zemljišč , raznih drugih dovoljenj na sami občini, s popisom del in s vso drugo potrebno dokumentacijo. Začnejo se zbirati denarna sredstva in prostovoljne akcije krajanov na pripravi podlage za asfaltiranje. Tako se junija 1992 asfaltira prvi odsek te ceste in sicer v dolžini 800 m na območju zaselka Planinca proti Svetini. Akcija se je realizirali torej s pomočjo krajanov, Krajevne skupnosti Laško, Občine Laško in Komunale Laško. Ker del ceste leži tudi na področju Občine Štore, takrat še Občine Celje, so bitke za sredstva bilke tudi tam.
Zaradi navezanosti krajanov na Svetino in Štore so imeli takrat velik posluh za probleme krajanov Doblatina in Požnica tudi v KS Svetina. Tako tudi Občina Celje v letu 1993 asfaltira neasfaltiran del od Svetine do Doblatine v dolžini 500 m. Na področju KS Laško je ostal še neasfaltiran del od odcepa za Celjsko kočo proti Doblatini. S pomočjo Pivovarne Laško pa se je v naslednjem letu 1994 uspel asfaltirati še ta preostali del v dolžini 1000 m. Leta 1994 in 1995 se je s pomočjo Občine Celje in KS Svetina realizirala tudi telefonska napeljava s položitvijo zemeljskih kablov. Tako leta 1995 končno zazvonijo tudi telefoni v Požnici, Doblatini in delu vasi Brstnik. V tem času se od občine Celje odcepi Občina Štore. Le-ta je preko KS Svetina v letu 1995 pokrila z asfaltom še preostali neasfaltiran del in tako je bila Doblatina povezano do Štor z asfaltom.
Po izgradnji mostu v Jagočah v letu 1996 se je z veliko pomočjo Pivovarne Laško asfaltiralo 1800 m ceste od Jagoč do Brstnika. Ker ima Doblatina električno povezavo iz smeri Svetina in je bila električna napetost zelo nizka in slaba, smo v Elektro Celju dosegli tudi postavitev nove TP in močnejšega električnega voda proti Celjski koči. 17. julija 1999 smo s pomočjo KS Laško krajani izvedli delovno akcijo in postavili dve avtobusni postajališči in avtobusno obračališče. V jeseni 2002 se je s pomočjo Regionalne razvojne agencije Celje asfaltiralo preostali del ceste iz smeri Brstnika do Doblatine in sicer v dolžini 3200 m.
Tako je bilo z otvoritvijo ceste in družabnim zaključkom dne 8. novembra 2002 na Doblatini zaključeno asfaltiranje ceste Laško – Jagoče – Brstnik – Doblatina – Svetina.
Krajani in lastniki zemljišč so si vseskozi prizadevali, da bi se uredila katastrska odmera zemljišč, ki so jih odstopili za namene ceste. Tako se je podprla prekategorizacija ceste v državno cesto in dosegel višji standard s čimer se je dosegla odmera ceste z odkupom zemljišča oziroma plačilom odškodnine. Za uresničitev vsega naštetega je bilo potrebno veliko časa, sredstev, drugih naporov in živcev nekaterih krajanov, akterjev, kajti le ni šlo vse tako gladko, kot je bilo mišljeno, dogovorjeno in obljubljeno.
Franc Zupanc
Doblatina 8, 3270 Laško
Doblatina 8, 3270 Laško
Pripis strokovnih služb KS Laško
V času pisanja tega prispevka je avtor zgornjega prispevka gospod Franci Zupanc želel pripisati, da je v tem času cesta postala že tako uničena, da bi jo bilo nujno potrebno sanirati.
Na srečo se je v tem času zgodila kolesarska dirka po Sloveniji, katere trasa je potekala tudi po tej cesti iz Laškega do Celjske koče in naprej do Celja. Tako se je tik pred tem, na tej cesti obnovil prepotreben odsek ceste od Doblatine do Požnice. Po dolgih letih čakanja se je v tem času končno asfaltiral tudi odsek ceste proti Celjski koči. Z velikim veseljem pa se je v tem času pričakovala tudi dokončna obnova z ceste Svetina – Kanjuce – Sela – Šentrupert.
V času pisanja tega prispevka je avtor zgornjega prispevka gospod Franci Zupanc želel pripisati, da je v tem času cesta postala že tako uničena, da bi jo bilo nujno potrebno sanirati.
Na srečo se je v tem času zgodila kolesarska dirka po Sloveniji, katere trasa je potekala tudi po tej cesti iz Laškega do Celjske koče in naprej do Celja. Tako se je tik pred tem, na tej cesti obnovil prepotreben odsek ceste od Doblatine do Požnice. Po dolgih letih čakanja se je v tem času končno asfaltiral tudi odsek ceste proti Celjski koči. Z velikim veseljem pa se je v tem času pričakovala tudi dokončna obnova z ceste Svetina – Kanjuce – Sela – Šentrupert.
V SPOMIN TRMI
Pred časom smo lahko na spletni strani laške občine prebrali članek, ki je govoril o odprtju novega podhoda pod železniško progo v Debru (pri Glavnič). Omenjeni podhod je res odprt za uporabnike, torej za pešce in kolesarje kljub temu, da razsvetljava še ni dokončana oziroma urejena. Pa se povrnimo malo nazaj v preteklost. Na tem mestu je bil včasih zavarovan nivojski prehod preko železnice in tu je potekal cestni promet z vsemi vozili. Ko je bil pred leti zgrajen nov podvoz pri debrski osnovni šoli, so le-tega po kratkem postopku na željo železnice iz varnostnih razlogov zaprli. S tem se je strinjala celo laška občina, ki je takrat tudi marsikaj obljubila. V Krajevni skupnosti Laško pa smo ves čas zagovarjali idejo, da je potrebno na tem mestu zgraditi podvoz in ne le podhod, ki bo dovoljeval promet za pešce, kolesarje in osebna vozila, podoben kot je nasproti starega zdravilišča. Ko je pred časom prišla na vrsto modernizacija železniške proge Celje-Zidani Most smo pričakovali, da se bo naša ideja uresničila. Ni manjkalo dosti, da bi na tem mestu ne bilo ničesar, razen tirov seveda. Ko so delavci že pripravljali temelje za protihrupno ograjo tudi na samem bivšem prehodu, sem lastnoročno obvestil pristojne na laški občini kaj se dogaja. Seveda so nekateri tam kar poskočili, češ kaj pa se dogaja. No po hitrem ogledu na terenu samem, so dela za pripravo temeljev za protihrupno ograjo na omenjenem nekdanjem prehodu ustavili. Potekali so intenzivni telefonski pogovori in dopisovanje s pristojno direkcijo (DRI), katere nekdanji vodja je bil zelo aroganten in posledično si ni dovolil »soliti pameti«. Kasneje so ga sicer zaradi drugih razlogov odstavili, vendar za »naš podvoz« žal prepozno. Omenjeni gospod ni hotel niti slišati kaj drugega, razen tistega, kar si je sam zamislil. Prepričali ga niso niti občinski veljaki, ki pa resda niso bili preveč zahtevni in vztrajni. Rezultat njegove trme je današnji podhod. Tako bo vas Debro še naprej ostala brez vaškega jedra, v katerem bi se lahko vaščani v miru sprehajali. Ves promet z Ladne ravni in proti njej bo še naprej potekal skozi vas, namesto da bi vsaj del tega preusmerili na željeni podvoz. Sedanja obnova železniške proge je prva resnejša obnova po zgraditvi »Južne železnice«. To pomeni da bo naslednja šele po dobrih stotih letih in morda bodo takrat pristojni ljudje bolj uspešni kot smo bili mi. Za rešitev prometa v vasi Debro obstaja še ena varianta, ki sem jo sicer že opisal v eni izmed prejšnjih številk biltena in sicer izgradnja nove ceste od nekdanjega prehoda pa ob železnici do novega podvoza pri debrski šoli. Tudi ta projekt bi bil lahko realiziran relativno hitro hkrati s sanacijo železniške proge, vendar zanj ni bilo posluha na Občini Laško, niti pri lastnikih zemljišč v sami vasi. Očitno bo tudi na tem področju moralo preteči precej časa, da bodo zanamci morda znali na drugačen način poiskati in doseči skupne interese. Žal je v tej družbi danes vse preveč nasprotovanja in nagajanja, da o kulturi dialoga niti ne govorim. Vsem skupaj želim več sreče prihodnjič.Martin Kokotec, KS Laško
HIŠKA KOT IZ PRAVLJICE
V naselju Brstnik pravzaprav ob brstniškem grabnu stoji prijetna hiška v kateri domuje družina Baak. Malokdo zaide v ta predel naše krajevne skupnosti, če pa že so to povečini tisti, ki iščejo gozdne sadeže ali pa zgolj sprehod v čudovitem naravnem okolju. Hiška stoji na koncu javne poti, ki vodi od križišča z občinsko cesto ob reki Savinji. Svoj čas je javna pot potekala ob brstniškem potoku, tako je še danes zarisana v katastru. Že pred leti pa je krajevna skupnost na željo in ob sodelovanju krajanov uredila novo dostopno cesto na tem področju, ki je bistveno olajšala dostop do tega naselja. Kot je v laški krajevni skupnosti v navadi krajani oziroma lastniki z Občino Laško podpišejo ustrezen sporazum o prenosu cestišča na občino. Tako je bilo tudi v tem primeru. Bil je čas lahko bi rekli »debelih krav« in skupaj z nekaterimi krajani smo uspeli nadomestno cesto asfaltirati v precejšnji dolžini in tako primerno urediti ponekod zelo zahtevno traso ceste, še posebej tisti krak, ki vodi proti Krajnc Veroniki. Omenjena gospa ima sicer velike zasluge, da je cesta tako urejena kot sedaj je. Bila je zelo vztrajna in ni ji bilo težko potrkati na marsikatera vrata in prositi za pomoč. Hvala vam gospa Veronika, lahko ste zgled marsikomu.
Martin Kokotec, KS Laško
V naselju Brstnik pravzaprav ob brstniškem grabnu stoji prijetna hiška v kateri domuje družina Baak. Malokdo zaide v ta predel naše krajevne skupnosti, če pa že so to povečini tisti, ki iščejo gozdne sadeže ali pa zgolj sprehod v čudovitem naravnem okolju. Hiška stoji na koncu javne poti, ki vodi od križišča z občinsko cesto ob reki Savinji. Svoj čas je javna pot potekala ob brstniškem potoku, tako je še danes zarisana v katastru. Že pred leti pa je krajevna skupnost na željo in ob sodelovanju krajanov uredila novo dostopno cesto na tem področju, ki je bistveno olajšala dostop do tega naselja. Kot je v laški krajevni skupnosti v navadi krajani oziroma lastniki z Občino Laško podpišejo ustrezen sporazum o prenosu cestišča na občino. Tako je bilo tudi v tem primeru. Bil je čas lahko bi rekli »debelih krav« in skupaj z nekaterimi krajani smo uspeli nadomestno cesto asfaltirati v precejšnji dolžini in tako primerno urediti ponekod zelo zahtevno traso ceste, še posebej tisti krak, ki vodi proti Krajnc Veroniki. Omenjena gospa ima sicer velike zasluge, da je cesta tako urejena kot sedaj je. Bila je zelo vztrajna in ni ji bilo težko potrkati na marsikatera vrata in prositi za pomoč. Hvala vam gospa Veronika, lahko ste zgled marsikomu.Drugi krak javne poti ki vodi proti družini Baak pa ni imel take sreče. Dobršen del ceste smo sicer uspeli asfaltirati, prav tako smo uredili novo škarpo in ograjo pred transformatorsko postajo, več pa ne. Zataknilo se je pri nekaterih lastnikih, ki nadaljnje modernizacije ceste enostavno ne dovolijo, kljub temu da so predniki podpisali ustrezen sporazum. Odmera dejanskega stanja cestišča se tako v lanskem letu ni mogla dokončati. Žal ta primer ni edini v naši občini in tako bomo prisiljeni uporabiti vsa pravna sredstva, ki so nam na voljo v takih primerih. Ne bomo dovolili da bi zaradi nevoščljivosti in nemogočih zahtev trpeli naši načrti, s tem pa bi bili naši krajani prikrajšani za sodobno urejeno javno pot.
Zakonca Baak se zavedata da mimo njune hiške, ki je bila pred mnogimi leti mlin, v običajnih razmerah teče miren potoček. Ko pa pride do močnejšega dežja in hujših nalivov, je njuna hiška ogrožena z ogromnimi količinami vode, ki se tod stekajo iz širšega področja Brstnika in Rifengozda. Lahko bi rekli da vzorno sodelujeta z enoto Arso iz Celja, ki skrbi za redno čiščenje pregrad v brstniškem grabnu, katere so bile pred leti postavljene kot zaščita pred poplavami. Njuno življenje je tako bistveno mirnejše. Želimo jima da v bližnji bodočnosti tudi do njune pravljične hiške pride asfaltna cesta.
Martin Kokotec, KS Laško
Tudi z besedami v naslovu tega prispevka bi lahko prevedli znan slovenski pregovor, ki pravi, da kdor hitro da, dvakrat da. Res je tako. Jeseni se je na nas s prošnjo po pomoči obrnila družina Kočar oziroma Zupanc s Požnice 2a. Seznanili so nas, kakšna nesreča jih je doletela. V takih trenutkih je najbolj pomemben hiter odziv. Stopili smo v stik z Vladom Marotom iz Rdečega križa v Laškem. Dogovorili smo se, da bomo poskusili vključiti še nekatere lokalne dejavnike. Tako smo se dogovorili za sestanek pri županu, na katerem so bili prisotni poleg predstavnikov občine, Rdečega križa in Krajevne skupnosti tudi predstavniki Centra za socialno delo. Hitro smo dosegli dogovor kdo, kaj in kako oziroma na kakšen način bomo pomagali ter da bo vse aktivnosti pri izvedbi pomoči vodil laški Rdeči križ. Pri vsem skupaj je bil najbolj pomemben dejavnik vreme, saj smo bili takrat že v pozni jeseni in bila je prisotna bojazen, da želenih del ne bo mogoče izvesti. Na fotografijah je vidno, kako nam je uspelo urediti okolico hiše in priključno cesto do lokalne ceste. Vsega tega ne bi mogli narediti brez izjemne požrtvovalnosti sodelavcev firme GM Hercog, za kar se jim ob tej priložnosti posebej zahvaljujemo. Enako zahvalo smo dolžni tudi Borutu Škegru (Komunala Laško), pa Andreju Kaluži z laške občine in vsem ostalim, ki so vsak na svoj način in po svojih zmožnostih prispevali, da se je sestavil mozaik pomoči. Mnenja smo, da nam je relativno hitro uspelo na najbolj primeren način pomagati družini v njeni nesreči. Usposobili smo namreč okolico njihove hiše za kolikor toliko normalno gibanje z vozičkom, v nadaljevanju pa tudi za potrebno ureditev notranjosti. Prav prijeten občutek je, da je solidarnost med nami še vedno zelo prisotna in da se znamo ob takih in podobnih trenutkih hitro odzvati in prizadetim primerno pomagati. Upamo in želimo da bo tako tudi v bodoče.Martin Kokotec, KS Laško
ŠTEFKINA POTICA
Kdo ne pozna »Gostilne Šuhel« na Strmci v kateri prebiva gospa Šfefka Zdovc, kjer so vrata gostilne kljub krčmarkini visoki starosti še vedno odprta in gostje dobrodošli. V ponedeljek 18.11.2019 sredi dneva me je kar mimogrede nagovoril Vlado Marot iz Rdečega križa v Laškem. Če imaš čas pojdi z mano, greva Zdovčevi Štefki voščit za rojstni dan. In sva šla, spotoma sva v cvetličarni vzela še šopek rož kot se spodobi in brž na Strmco. Presenečenje je bilo popolno. Štefka je bila v družbi svojih sorodnikov, vendar naju ni pričakovala. Kako lepo sva izvedla to voščilo, saj je prav na tisti dan praznovala 96. rojstni dan. Seveda smo morali nazdraviti, postregla nama je tudi s potico, ki sta jo pred tem pripravili skupaj z Betko Šuhel. Kako okusna je bila, kljub temu da Štefka z izgledom potice ni bila najbolj zadovoljna. Midva z Vladom se z izgledom nisva posebej obremenjevala. Da je bila zelo dobra, je kmalu pokazal prazen krožnik. Po kratkem klepetu in zahvali za vse dobrote sva z Vladom vzela pot pod noge, še prej pa Štefki zaželela »Še na mnoga zdrava leta« in če prej ne, čez leto dni nasvidenje.Martin Kokotec, KS Laško
Kot lahko vidite na sliki je bilo v sredo, 20. novembra 2019 ob 15. uri popoldan kljub deževnemu vremenu v Kuretnem prav veselo. V prisotnosti župana, njegovih sodelavcev in vaščanov smo odprli posodobljeno cesto do domačije Medvedovih na Spodnjem Ivškem. Omenjena družina in njihovi prijatelji so vzorčen primer, kako se z lastno močjo primerno pripravi cesta za asfaltiranje. So pač ljudje, ki jim ni tuja solidarnost in medsebojna pomoč je tukaj doma. Zato v domači in bližnji vasi marsikaj sami postorijo in sicer brez velikih besed in naporov, za kar smo jim v krajevni skupnosti zelo hvaležni. Naj se ob tej priliki zahvalim vsem, ki ste kakorkoli prispevali pri obnovi te ceste, prav tako pa hvala za prijetno pogostitev. Vsem želimo srečno vožnjo.
Martin Kokotec, KS Laško
Tako nekako je pred davnimi leti Galileo Galilei italijanski znanstvenik in izumitelj iz 16. stoletja dejal, ko je udaril z nogo ob tla in v protest vzkliknil: »In vendar se vrti!« Nekako podobno smo pred časom reagirali v naši krajevni skupnosti, ko smo na seji predsednikov krajevnih skupnosti pri županu jasno povedali, da se ne strinjamo s predlaganim predlogom odloka, ki bi zmanjšal pomen in vpliv najbolj osnovne lokalne skupnosti, ki se imenuje Krajevna skupnost. Predmetni predlog odloka, ki je bil predstavljen na seji, gre na škodo vsem Krajevnim skupnostim v naši občini, tako da se zelo očitno poskuša minimalizirati delovanje KS do te mere, da delovanje KS ne bo več mogoče. Ocenjujemo, da gre za politično odločitev Občine Laško, da KS najprej »de facto« sčasoma pa »de iure« ukine. Že tako je precej problemov pri delovanju v posameznih krajevnih skupnostih, saj ljudje nimajo ne volje ne časa za funkcije in tako večina dela pade na posameznike, ponavadi upokojence. Dela pa je precej, še posebej ker so krajani iz leta v leto bolj zahtevni, kot običajno pa finančnih sredstev ni na razpolago v tem sorazmerju. Kljub vsem težavam, tudi takim nepotrebnim, se trudimo narediti maksimum, kar smo v danem trenutku zmožni narediti. Seveda nikoli ne bomo delo opravili tako, da bodo vsi zadovoljni. Želimo le, da tudi vsi pristojni občinski dejavniki razumejo vzklik »in vendar se vrti«, saj se brez uspešnega delovanja osnovne celice v naši družbi kot je lokalna samouprava in medsebojnega spoštovanja, vrtiljak na katerem so krajevne skupnosti ne bo vrtel v dobrobit vseh krajanov oziroma občanov.Martin Kokotec, KS Laško
Članek objavljen v laškem biltenu št. 74, dne 15. oktrober 2019 (str. 8)
Do številnih naših krajanov še vedno vodijo makadamske ceste oziroma javne poti (183205 na slikicesta v Brstniku). Predvsem le-te so bile v junijskem in avgustovskem neurju močno poškodovane intako potrebne konkretnesanacije. To nam je sredi septembra ob pomoči občine tudi uspelo inmarsikomu, ki je odvisen od teh poti, se je nasmejalo. Uredili smo praktično vse makadamske odsekena našem področju. V naši krajevni skupnosti je še precej kilometrov makadamskih cest, kijih je sicervsako leto manj, saj nam vsako leto uspe nekaj omenjenih odsekov asfaltirati. Žal je to čedalje težje,saj gre večinoma za odmaknjene in redko poseljene zaselke, kjer prebivalci sami ne zmorejo bremenapriprave spodnjega ustroja. V takih primerih se naslonimo na pomoč občine in posameznih donatorjev, ki včasih še vidijo interes. Vendar je tudi to iz leta v leto redkeje. Glede na finančne zmožnosti našekrajevne skupnosti pa bo to trajalo še leta. Vsi si pač želijo primerne asfaltne poti.Ponovno pa apeliramo na lastnike gozdov ob krajevnih cestah, da primerno očistijo in porežejo veje, kiposegajo v cestni svet. To so dolžni storiti predvsem iz varnostnih razlogov v cestnem prometu, pa tudizaradi lažjega rednega vzdrževanja, ki ga izvajajoposamezni izvajalci. Če opozorilo ne bo zaleglo, bomoto storili s pomočjo naših izvajalcev vzdrževanja, vendar na stroške posameznih lastnikov gozdov.
Do številnih naših krajanov še vedno vodijo makadamske ceste oziroma javne poti (183205 na slikicesta v Brstniku). Predvsem le-te so bile v junijskem in avgustovskem neurju močno poškodovane intako potrebne konkretnesanacije. To nam je sredi septembra ob pomoči občine tudi uspelo inmarsikomu, ki je odvisen od teh poti, se je nasmejalo. Uredili smo praktično vse makadamske odsekena našem področju. V naši krajevni skupnosti je še precej kilometrov makadamskih cest, kijih je sicervsako leto manj, saj nam vsako leto uspe nekaj omenjenih odsekov asfaltirati. Žal je to čedalje težje,saj gre večinoma za odmaknjene in redko poseljene zaselke, kjer prebivalci sami ne zmorejo bremenapriprave spodnjega ustroja. V takih primerih se naslonimo na pomoč občine in posameznih donatorjev, ki včasih še vidijo interes. Vendar je tudi to iz leta v leto redkeje. Glede na finančne zmožnosti našekrajevne skupnosti pa bo to trajalo še leta. Vsi si pač želijo primerne asfaltne poti.Ponovno pa apeliramo na lastnike gozdov ob krajevnih cestah, da primerno očistijo in porežejo veje, kiposegajo v cestni svet. To so dolžni storiti predvsem iz varnostnih razlogov v cestnem prometu, pa tudizaradi lažjega rednega vzdrževanja, ki ga izvajajoposamezni izvajalci. Če opozorilo ne bo zaleglo, bomoto storili s pomočjo naših izvajalcev vzdrževanja, vendar na stroške posameznih lastnikov gozdov.
Na športnem igrišču na Strmci smo pred kratkim v veselje vseh uporabnikov nabavili in postavili gol (143931 na sliki), ki bo lahko služil tako za nogomet kot tudi za rokomet. Omenjeno zadevo so si krajaniStrmce na čelu s svetnikom krajevne skupnosti Milanom Padežnikom že dalj časa prizadevali ureditipreko občine, ker pa niso našli primernega sogovornika, zato so se obrnili na krajevno skupnost in kotže rečeno, smo zadevo rešili v zadovoljstvo vseh. Lahko jim zaželimo le veliko športnih užitkov.Martin Kokotec, KS Laško
